V Mavretaniji in Senegalu moramo menda pri vstopu v državo pokazati tudi male rumene knjižice, kjer imamo zabeleženo, da smo res cepljeni.
Glede antimalarikov se še nisem odločila, če jih bom jemala, moram še pogledati, če se bomo sploh res nahajali na zelo malaričnem območju. Ob uživanju Lariama so možni stranski učinki, zato je priporočeno, da takrat ne sedemo za volan, kar pa bo v našem primeru kar ovira. Že kakšen mesec pa pridno pijem Schweppes, saj vsebuje kinin, ki je sestavina zdravila proti malariji.
Kmalu zatem, ko smo postali ponosni lastniki rešilca, sem sestavila prošnjo in jo naslovila na kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije, saj mi je Robert rekel, da imajo menda izjemen posluh za sodelovanje pri takih projektih. Ravno včeraj se je žal izkazalo, da temu ni tako. Kot sem predvidevala, finančnih sredstev ni, morali bi kandidirati na razpisu, teh pa že nekaj časa ni. So mi pa prijazno ponudili promocijski material I feel Slovenia. Prepričana sem, da bodo Afričani in tudi naši sopotniki na tej največji Humanitarni poti do Malija veseli kakšne malenkosti, mi pa ponosni, če bomo lahko komu podarili kaj iz Slovenije.
Me je pa pozitivno presenetil odziv župana naše občine Domžale, saj je zainteresiran za sodelovanje in preko prijateljev sem izvedela, da se bomo v januarju pogovarjali o sodelovanju. Z največjim veseljem sem ponudila predstavitev naše poti v knjižnici Domžale v februarju, ko se vrnemo.
Del stvari, ki jih bomo podarili na naši poti smo že opisali. Precej pa se jih nabira še sproti. Nekaj sanitetnega materiala in igrač že imamo, obljubljena imamo še 2 prenosna računalnika, še veliko pa se bo nabralo v zadnjem tednu pred našim odhodom.
Težko bi rekla, da nas daje kakšna nervoza ali predpotovalna mrzlica, je pa res, da smo previdni, saj nas čaka skoraj 9000 km dolga pot z avtomobilom, ki ga prej še nismo vozili. Imeli smo milijon vprašanj, pa čeprav smo prebirali vse road booke, ki jih je objavil organizator, je marsikatero ostalo brez pametnega odgovora.
Če kdo pravi, da je Facebook nepotreben in odveč, sama nisem tega mnenja. Ravno preko Facebooka sem spoznala eno izmed skupaj 4 slovenskih ekip, ki se bomo udeležile rallyja - Funck team. Robert in Tea bosta sodelovala v tekmovalnem delu rallyja, kjer se bo med seboj pomerilo 44 ekip (http://www.bamako-rally.com).
Prejšnji teden nam je uspelo uskladiti vse obveznosti in prosti čas in tako smo se v sredo popoldan odpeljali proti Vrhniki, kjer smo se srečali. Oba imata že kar nekaj izkušenj za sabo, saj gresta že tretjič na rally.
Robertu je uspelo, da nas je malo pomiril in predvsem skoraj že prepričal, da bomo marsikatero nepotrebno stvar pustili doma. Tako smo se že skoraj znebili treh rezervnih gum in nekaj orodja pa tudi oblačila bomo lažje spakirali. Prav prijetno smo poklepetali in veselim se že, da bomo skupaj na tej poti preživeli marsikateri večer.
Prejšnji ponedeljek mi v službi na kolegiju sodelavec Tomaž pove, da se o nas sliši že na drugi konec Slovenije. Pa moram priznati, da je bil občutek prijeten.
Ponosna sem na nas Kekce, ker si upamo in drznemo kupiti rešilca in ga po 9000 km dolgi poti peljati v Afriko v Bamako in ga tam podariti tistim, ki ga dobesedno krvavo potrebujejo. Če bomo s tem pomagali rešiti kakšno življenje, se splača...
Ni komentarjev:
Objavite komentar