Kaj bomo vozili?

VW transporter T4 2,5 syncro, 

letnik izdelave 2001, modelno leto 2002,

osebno specialno vozilo - reševalno
motor spredaj nameščen prečno, oznaka motorja AVT, 

bencinski vrstni petvaljni, 2461 ccm, 115 KM (85KW) pri 4500/min, 200 Nm pri 2200/min, 

odmična gred v glavi, 

2 ventila na valj, 

večtočkovni vbrizg goriva, uravnan katalizator, 

petstopenjski ročni menjalnik, 

permanentni pogon na vsa štiri kolesa, 

elektronska zapora zadnjega diferenciala
oblika karoserije:kombi 4 vrata (poleg sprednjega para še desna drsna in zadaj dvižna), 

dolga medosna razdalja (3320 mm), 

nizka streha, D/Š/V 5107/1840/1940 mm, 

gume 205/65R15 C, teža praznega vozila 2220 kg, 

največja dovoljena teža 2700 kg, 5 sedežev (+ eno ležišče, en od treh sedežev zadaj je obrnjen proti zadnjemu delu)
prevoženih kilometrov: 407.000 km

Odpovedala mu je že večina tistih stvari, ki so menda šibka točka teh avtov: vztrajnik motorja je zamenjan, enako tudi ležaji menjalnika, zobati jermen, jermenice in vodna črpalka so v izboljšani verziji. Sirena in modre luči delujejo.

Žan

Počasi nabiramo darila za otroke v Maliju, Senegalu in Mavretaniji

Nabrali smo že nakaj stvari za s seboj, da jih podarimo po poti ali na cilju. Tako nam je Društvo kontrolorjev letenja Slovenije podarilo še delujoč prenosnik, Dalibor je podaril skoraj nerabljen HP-jev printer/scanner, Bob pa nov komplet ključev. Upamo, da bomo orodje, kar ga bomo nabrali, pripeljali do Malija takšnega, kot ga bomo tu zapakirali:-) .

Sicer smo s prostorom malce omejeni, tista postelja/voziček s podnožjem zavzema kar precej prostora, kot tudi omarice za opremo, a če bomo našli še kak prenosnik, ga bomo z veseljem peljali, ti že po zasnovi dobro prenašajo tresljaje, pa tudi z neprodušno zatesnjenim in blažilnim ovojem ne zasedejo preveč.

Zakaj Kekci?

V časovni stiski, ko je bila ekipa že prijavljena, pa se je bilo potrebno odločiti na hitrico, kako naj se imenujemo, me je prešinilo: »Ej, a nismo kekci, da še vedno ne moremo niti imena izbrat?« 

In tako smo postali Kekci. 

Kaj ni zanimivo, da je ime širokosrčne in neustrašne osebe, ki se zna postaviti zase in mu ni odveč postaviti se za druge v slovenskem okolju dobilo negativen prizvok? In da so ljudje svoje otroke z lahkoto poimenovali Rožle, ki je bil res kekec, Kekec pa ni ime nikomur? 

Če bo kdaj ustanovljena zveza za zaščito lika, dela in imena Kekca, se mu zagotovo pridružim! 

Zakaj pravzaprav gremo?

Človek bi si želel, da bi v odgovor na to vprašanje naklepal kakšne velike in bleščeče ideje, okovane s frazami kot so: "Pomagali bomo ubogim ljudem, ki nimajo takšne sreče kot mi" ali pa "človek mora nesebično deliti in pomagati" in v tej smeri dalje. 

Pri tem bi si želel napraviti izraz globokega razmišljanja/bolečine/širokogrudnosti, tako, za boljši dramatični učinek. Pa žal ta resnica ni iz tako bleščeče poliranega jekla. Z Gretinimi besedami: gremo zato, ker je bila to najbolj huda stvar, kar smo jih videli v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so na Pariz - Dakar šli neprofesionalci celo s katrami, dijanami ter hrošči in nekateri celo prišli do cilja. Kdo si tega ne bi želel?! (OK, če si bi na tem mestu kdo drznil dvigniti roko, bi ga mi trije obkladali z grdimi besedami in grimasami, dokler ne bi priznal, da se je zmotil in opravičil:-)) Potem se je Pariz - Dakar iz dosegljive privlačne avanture sprevrgel v stratosferično bitko transformerjev. Sam sem svoje malo razodetje doživel, ko sem na Discoveryju in internetu razvozlal, da še ni vse zamujeno.

Žan

Odločitev je padla!

Sedimo ob kavi in se pogovarjamo o običajnih stvareh.

Med mojimi prijatelji v glavnem teče beseda o kolesih, glavnih kolesarjih, kolesarskih čevljih, kolesarskih čeladah, kolesarskih dresih, kolesarskih turah, najboljših kolesarjih, najboljših časih do Kamniške Bistrice,...

Joj, pozabila sem še na Tour, pa Giro, pa Vuelto....

Najbolj vznemirljivo je, ko beseda nanese na kolesarje, ki so jih ujeli na dopingu! Skoraj bi pozabila omeniti.

Ko moji prijatelji uskladijo ure, pa zvezde in luno in se dogovorijo za podvig ali dva, je to tema še nekaj dni. Seveda je potrebno vse predebatirati, sicirati vsak ovinek in se pohvaliti čigav Polar je pokazal vse najboljše.

Pa je enkrat beseda nanesla tudi na rally, na vožnjo z avtomobili. In Žan začne razlagati kako bi se z ženo rada udeležila rallyja od Budimpešte do Bamaka. Ni bilo potrebno dvakrat vprašati, če bi šla jaz tudi.

"Ja, seveda, jaz bi bila takoj za tak podvig! A ti to resno, bosta res šla?" sem rekla takrat, "med mojimi prijatelji in znanci in sopotniki ni nikogar, ki bi si upal kaj takega."

Pa je minilo poletje, tudi jesen se je počasi spreminjala v zimo, razmišljala sem o obisku tete v Avstraliji, ko me neko popoldne Žan pokliče in reče: "Midva sva se prijavila, a greš zraven?"

Nekaj dni sem si vzela za premislek in ugotovila, da se mi ponuja edinstvena priložnost, da doživim nekaj enkratnega, nenavadnega, neobičajnega,...čisto drugačnega od kolesarskih podvigov mojih prijateljev.

Odločila sem se, da grem!

Od tistega trenutka dalje premišljujem samo še o skoraj 9000 km dolgi poti po cestah 9 držav Evrope in Afrike.

http://www.budapestbamako.org/en

Greta