Prebudili smo se v mrzlo jutro, pozdravil pa nas je sončni vzhod. Andreja in Žan sta bila izredno pogumna (to pa je res pravi Majheničev pogum!!!) in se stuširala z ledeno ledeno mrzlo vodo (če je imela več kot 7 stopinj…no, ni imela!). Žan je odhitel na briefing, midve pa sva počasi spakirali in šli na parkirišče, kjer smo dobili tudi zajtrk. Ker sem v recepciji dobila ključek za dostop do interneta, sem poslala vse, kar smo včeraj pred spanjem zapisali. Tudi Funck teamu sem poslala fotke. Joj, kako smo se razvadili doma s hitrostjo internetne povezave, saj sem za približno 20 Mb porabila dobre pol ure in vsi smo bili že kar malo nestrpni. Okrog 9h so ekipe počasi začele odhajati, mi pa smo še malo poklepetali z »našimi«.
Po stari navadi nismo takoj zjutraj natančno preučili roadbooka in zemljevida, zato smo najprej zavili proti Kenifri, spet 15 km po slabši cesti, kjer je bilo delo na cesti čez celo vas. Potem smo le malo pogledali in obrnili nazaj in proti Mideltu.
Naš Kekecmobil je spet podrl višinski rekord – 2097m, kjer smo opazovali cedre in borove gozdove, tudi na sneg smo naleteli.
Večji del dneva smo grizli asfalt, ki so ga položili po planoti v Srednjem Atlasu. Razgledi so bili čudoviti, foto motivov neomejeno. Svetloba kot naročena.
V Mideltu smo peljali mimo hotela, kjer sva stanovali z Mojco, ko sva bili pred 4 leti v Maroku. Joj, kakšna nostalgija. Obvezen postanek na kavici in naprej proti Er Rachidiu. Tam smo zavili proti Ouarzazateju in z Andrejo sva hitro ugotovili, da se je Žan neverjetno hitro in uspešno infiltriral med afriške voznike, saj trobi kot domačin.
Dolina Dades velja za eno najlepših dolin v Maroku, ki jo imenujejo tudi dolina tisočerih kasb. Žal nas je prehitela noč, zato nismo mogli opazovati vrste kasb in ksarjev, smo se pa še pravočasno ustavili na čaju na začetku doline, kjer smo imeli prekrasen razgled na eno izmed kasb.
V nadaljevanju poti je Žan že malo trpel, saj smo peljali skozi ogromno vasi, naselij, mest in kazalo je, da imajo povsod ravno neke vrste »rush hour«. Poleg hupanja je Žan moral začeti tudi z manevrom izsiljevanja, bremzanja in hitrega speljavanja. Verjamem, da je taka vožnja izredno naporna, še posebno, ker nobeden od pešcev ni oblečen v svetla oblačila, noben kolesar še ni slišal vsaj za odsevnike, kaj šele luč. Tudi avtomobili vozijo brez luči in je res nevarno in si nihče ne želi, da bi doživeli kakšno prometno nesrečo. Zato smo sprejeli skupno odločitev, da bomo zjutraj zgodaj odrinili.
In tako smo vozili tudi po neskončni cesti že ponoči, ura je bila okrog 8h, ko zagledamo policijsko kontrolo sredi ceste. Teh je v Maroku ogromno, skoraj na vsakih 10 do 15 km, kjer je več naselij. Policaji si postavijo znak in potem ustavljajo po nekem neverjetnem ključu. Seveda ne vsakogar, ampak naključno. Mi smo do sedaj uspeli peljati že vsaj mimo 30 takih kontrol. Včeraj pa se je Žan vseeno odločil, da ustavi, saj sta mu 2 policaja mahala vsak v svojo smer in ker ni bil prepričan kaj želita, je ustavil in odprl okno. Eden od policajev se je približal, seveda ni znal besedice angleško in Žan je s svojo, za naju z Andrejo perfektno francoščino, vprašal, če parkira tam, kjer se je ustavil. Policaj ga čudno gleda in se mu zareži, da tam pa res ni parkinga. Pomahal je, naj odpeljemo naprej.
Malo smeha je pa vseeno kljub težkim voznim razmeram, že rahlo načeti cesti in temi, bilo.
Počasi smo prispeli do Ouarzezate in hitro našli hotel. Tokrat smo izbrali Ibis, čiste in predvsem proste sobe. Še 2 ekipi sta si tudi izbrali ta hotel, torej nismo bili sami.
Hitro smo se prijavili in odhiteli do kampa, kjer naj bi se danes zvečer nekaj dogajalo. Ekipa, ki skrbi za zabavo v okviru organizatorjev, naj bi organizirala nek filmski večer, saj se v bližini Ouarzezata nahaja Atlas studio, kjer si je še danes mogoče ogledati kulise iz raznih filmov, kot so Gladiator, Lov na zeleni diamant, Kleopatra, Aleksander Veliki, Zadnja Kristusova skušnjava,…
Razočaranje je bilo veliko, saj je bilo v kampu, ko smo mi prispeli tja, le kakšnih 10 avtomobilov in sploh še nikogar od organizatorjev. Malo smo počakali, ker je bila tema sredi Atlasa in mraz kot pri norcih, smo se rajši hitro pobrali nazaj v mesto. Kamp je od mesta oddaljen kar 30 km, zato smo za povratno vožnjo porabili skoraj 2 uri za brez veze. Malo smo se jezili, saj smo res pričakovali, da bomo končno doživeli nek skupinski duh udeležencev, ko bomo ob ognjišču kakšno rekli.
V hotelu smo šli na pijačo, se skušali neuspešno povezati na internet in srečali Funck team. Robert in Tea sta imela res smolo, saj zaradi predelanega avtomobila nimata veliko prostora in sta nekemu Madžaru spravila del prtljage. Le tega pa še niso spustili v Maroko in sta ostala brez zalog hrane, vode, nekaj oblek in prepotrebnih rezervnih delov za avto in orodja. Ker je bila etapa spet izredno naporna, sta bila ob 11h zvečer že čisto utrujena in sta šla spat. Sicer je pred nami šele prava Afrika, ampak v tem času bosta vsaj 2 dneva nekoliko manj naporna in se bomo lahko kaj družili. Javila sta se tudi Miha in Matjaž, ki sta bila zvečer še vedno nekje v Atlasu s svojo katrco.
Šli smo spat, saj smo se odločili, da bomo štartali ob 7h zjutraj, da se izognemo nevarni vožnji po temi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar