Vožnja po Afriki
Pred mesecem dni sem se vrnil z Rally-ja Budapest – Bamako, petnajstdnevnega popotovanja po zahodni Afriki, med katerim sem z devetletnim rešilcem VW Transporter T4 2,5 syncro, ki je imel na števcu ob štartu že krepko nad 400.000, prevozil 9116 kilometrov od Budimpešte do Bamaka. Pot nas je vodila z Madžarske preko Slovenije, Italije, Francije, Španije, Maroka, Zahodne Sahare, Mavretanije in Senegala do Malija. Popotovanje me je zelo navdušilo, tako zelo, da so bili tega navdušenja deležni vsi, ki imajo nesrečo delati z menoj v timu, so me srečali na sestanku ali pa so me v naivni prijaznosti in ne vedoč, kaj jih čaka, na hodniku povprašali, kako je bilo. Iz vseh teh pogovorov sem izluščil jedro 5 vprašanj, ki jih morda niste nikoli želeli vprašati, pa sem vam jih vseeno znova in znova odgovarjal.
Je bila pot naporna, kakšna je bila psihološka priprava na vožnjo pred in med rallyjem?
Da, pot je bila izjemno naporna. Z gotovostjo si upam trditi, da bi take napore zmoglo le med 95 in 98 odstotki odrasle slovenske populacije. Brez posebne psihične priprave seveda ne bi šlo, saj je že samo upravljanje rešilca zahtevalo skrajne napore. Samo za oris naj vam povem, da je VW premogel le ročno klimo, kjer ni bilo govora o kakšnih natančnih nastavitvah preko LCD zaslona, ampak sem se moral za določitev primerne temperature zanesti zgolj na svoj instinkt.
Ne, nevarnosti so bile do skrajnosti neresne. Od vsega je bilo najbolj ogroženo naše prepričanje, da potujemo v popolno divjino ali celo na neodkrita področja. To prepričanje je bilo vsakodnevno ogroženo, njegovo trdnost so ves čas izpodkopavala nova in nova spoznanja, na koncu pa je tudi nesrečno podleglo. Enkrat sem imel rahlo nelagoden občutek, bilo je med točenjem goriva v Italiji…
Je res, da so državni uslužbenci izjemno počasni in ničesar ne delajo, privoščijo pa si tudi izjemno dolge odmore in imajo svojevrsten pristop do gneče, kar vse skupaj povzroča izredno dolgo čakanje?
Ni res. Resnično ne. Možak, ki je bil glavni na mejnem prehodu ob vstopu v Mavretanijo, je zmogel pisati tako bliskovito hitro, kot sem videl le redko v življenju. Poleg tega, da je z desnico pisal množico podatkov v ogromen zvezek, je obenem v levici držal in enoročno listal potni list, ki ga je obdeloval, da je prišel do ustreznih podatkov. Za vsakega udeleženca je vpisal deset podatkov. To je počel po pol ure in več neprekinjeno. Poskusite, ni ravno piknik. Drži pa, da imajo svojevrsten pristop do gneče. Najbolje ga oriše pogovor med carinikom in udeležencem rallyja ob vstopu v Mali. Misleč, da bo to pomagalo pospešiti dogajanje, je udeleženec rallyja, ko smo med prvimi čakali v vrsti, pa se ni nič vrstopremaknitvenega odvijalo ali imelo namen odviti v kratkem, dejal malijskemu cariniku: »Gospod, ampak prihaja vam še 380 udeležencev rallyja!« Na to mu je carinik pomirjujoče odgovoril s tonom, ki ni puščal dvoma o tem, da misli resno: »Nič skrbeti, vsi bodo prišli na vrsto. Kdor ne danes, pa jutri«, po krajšem premisleku pa še: »ali pa pojutrišnjem.«
Kako uspešni so pri svojem delu Združeni Narodi pri nekajkilometrski demilitarizirani coni med mavretansko in maroško stranjo na jugu Zahodne Sahare?
Pri svojem delu so učinkoviti in neopazni. Učinkoviti zato, ker je področje praktično neprehodno, zato verjetno ni velike nevarnosti, da bi se ena ali druga stran nenadoma odločila množično prečkati t.i. Nikogaršnjo zemljo. Neopazni pa zato, ker jih ni opaziti. Nikogar. Nikjer. Res ne.
Je takšno potovanje nekaj, kar bi priporočal vsakomur?
Ne. Priporočal bi ga le tistim, ki jim je takšna stvar všeč. Vsem pa bi priporočal, da si izpolnijo svoje želje. Ko sem sam to uspel, sem spoznal še nekaj: Povsod je lepo, doma pa še lepše, kot prej, ko sem mislil, da je najlepše. OK, tale zadnja je šla s cukrom malce prek roba, ampak v generalnem je smer te ideje prava J
Pozdrav, Žan Majhenič
