1. dan: Budimpešta - Domžale - Genova: 1094 km (Žan je car)

Zjutraj smo vstali polni pričakovanj in se po zajtrku odpravili proti Trgu herojev, kjer so bila pakirana vozila vseh udeležencev.

Tokrat je bilo parkiranih več avtomobilov kot včeraj zvečer, varnostnikov je bila množica in moramo priznati, da smo bili presenečeni nad organizacijo že takoj na začetku. Tudi kamion, poln sanitetnega materiala in humanitarne pomoči, namenjen v Afriko, nas je že čakal.

Najprej smo se sprehodili med avtomobili in pozdravili Roberta in Teo, vzeli Garmina s kartami, spoznali še Oskarja in njegove sopotnike ter Miho in Matjaža, ki se bosta peljala s tisto simpatično »katrco«.

Točno ob 8h zjutraj se je pričela ceremonija in najprej so čez rampo zapeljala vozila, ki sodelujejo v tekmovalni skupini. Videli smo celo vrsto različnih kostumov, verjetno so nekateri imeli tudi globji pomen, ampak iz madžarščine nam ni uspelo razbrati nič pametnega. Presenetili so Obi van Kenobi z druščino, Elvis, opice, potapljača, teroristi,…

Kazalo je, da se bo vse skupaj močno zavleklo, saj je vsaka ekipa izstopila iz avta, opravila kratek intervju in šele potem izvozila s trga, vendar se je na hitro obrnilo.

Ko smo bili na vrsti udeleženci turističnega dela rallyja, se je stvar začela odvijati kot po tekočem traku. Ko smo s parkirnega prostora počasi vozili proti rampi in to z odprtimi zadnjimi vrati, se mi je zdelo najbolj fascinantno, ko so nas obiskovalci slikali kot neko turistično atrakcijo. No, verjetno ne samo nas Kekcev, tudi druge, ampak bilo je prijetno, ko so nam vsi mahali in vzklikali. Ko smo pripeljali pred rampo, se je v nekaj sekundah zgodilo vse. Tako nam ni uspelo prižgati modrih lučk in sirene, jaz nisem mogla pravočasno izskočiti iz avta, da bi nas slikala na uradnem štartu. Kar malo presenečeni smo se podali proti avtocesti in smeri Domžal, kjer je bil naš naslednji malo bolj resen postanek.

Vmes smo ugotovili še, da imamo na našem Garminu nastavljeno, da se izogiba avtocest, pa smo hitro popravili in se vključili na najhitrejšo možno pot proti večernemu cilju v Genovi.

 

Na avtocesti smo srečevali svoje sotekmovalce, ki z raznimi avtomobili, res do vrha naloženimi, premagujejo razdaljo prvega dne. Ko smo se srečali, smo se fotografirali, si mahali, trobili, kot dasmo stari znanci, pačeprav smo bili nekaj ur prej le skupaj na nekem trgu. Res enkraten občutek, ko se pripelješ do natovorjenega avtomobila,okrašenega z vsemi možnimi in nemožnimi nalepkami, iz katerega ti vsi mahajo in so vsi nasmejani.

Veselim se nadaljevanja tele naše Velike afriške dirke, saj imam občutek, da smo vsi udeleženci sproščeni, nekoliko odpiljeni in neobremenjeni z vsakdanjikom.

Naša avantura se je začela…

 

Po postanku in polnjenju rezervoarja še vedno s slovenskim bencinom, smo obvestili domače o prihodu v Domžale in nekaj ekip, ki smo jih srečali na bencinski črpalki, povabili, da se ustavijo pri Vaških boysih. Seveda pa spet ne morem mimo dejstva, kako zoprni znajo biti naši policaji. Me je bilo kar malo sram. Ob izvozu z bencinske črpalke so ustavili džipa iz Anglije, kjer sta bila 2 mlada fanta in videli smo, da sta morala kazati ne samo dokumente, ampak še neke papirje. Pa saj so lahko videli nalepke na avtomobilu, pa bi lahko sami prišli do zaključka, da smo vsi na istem tekmovanju. Pa to ne moreš verjet!

 

Počasi smo se bližali Domžalam in komaj smo čakali, da zagledamo izvoz. Vmes smo že dobili informacijo, da sta se Robert in Tea že pofočkala in odhitela dalje. Ker živita na Vrhniki, sta se doma ustavila še po par malenkosti in nato nadaljevala pot.

Prisrčna hvala dedkom, babicam, očetom, mamam, hčeram, nečakom,prijateljem, podžupanji Andreji Pogačnik Jarc, znancem in naključnim obiskovalcem in sotekmovalcem, ki ste nam polepšali pol ure in smo se z vašo pomočjo lažje poslovili od doma in nadaljevali pot proti Italiji.

Hvala Andreju, ki je vse organiziral. 

 

Obvezen postanek še v Sežani na počivališču, kjer mo srečali Poljake, ki bodo do Bamaka in nazaj domov poskušali s podobnim avtomobilom kot je naš, le da ima njihov še za četrtino več odpeljanih kilometrov.

Natankali smo še zadnje slovenske litre goriva, se okrepčali (moji mami hvala za pohančke in Andrejini mami hvala za ta lahke flancate).

Pri Palmanovi smo naleteli na prvi manjši zastoj na cesti, zakaj, nam ni uspelo ugotoviti. Sem pa zato ugotovila zelo koristno stvar, zračnik z gretjem za zadnji prostor, saj prej ni bilo nič kaj prida toplo. Seveda imamo popolnoma založenega, zato sem ga lahko osvobodila le nekoliko, pa je bilo takoj topleje. Jutri nadaljujem s podvigom, ko bom pokušala prestaviti del prtljage.

Na poti čez Italijo nas je že malo stisnilo, saj nismo srečali niti ene ekipe. Potem pa kot strela z jasnega prehitimo 4 avtomobile. Na naslednjem počivališču srečamo še 2 ekipi in 200 km pred Genovo prehitimo še nekaj ekip. Žan je šofer prvega dne, zato zasluži najino pohvalo. Andreja pravi, da je tako lepo vozil, da je zlahka malo zadremala.

Po neverjetnih ovinkih na zadnjih kilometrih avtoceste do Genove smo stiskali pesti, da bi v hotelu Novotel, kjer se nahajajo tudi organizratorji, imeli vsaj eno malo sobico prosto. Prepričani smo namreč bili, da nas je večina že prehitela in da vsi že veselo žurajo v bližini hotela. Pa k sreči temu ni bilo tako, celo parkirišče smo našli ob hotelu. Nekaj minut za nami se je pa usula kolona ostalih.

imeli smo srečo, sobo smo dobili, zdaj pa surfamo po internetu in nalagamo slike.

Jutri ob 6.30 je že srečanje in štart naprej na super maraton do Maroka.