11. dan: Nouakchott: 30km

Prvi pravi ležerni dan na naši odpravi. Končno nas ni prebudila budilka, ampak promet na cesti. Po zajtrku (marmelada, palačinke, rogljički, kava, sok) smo se odpravili proti kempu Sabha. Pred hotelom smo srečali Gislete, ki so se odločili prenočiti v istem hotelu. Malo smo jim namignili, da naj se cenkajo in uspelo jim je. Povedali so nam, da so danes zjutraj, ko so vozili po plaži od B2 beach, uspeli zmočiti skoraj vse stvari, ki so jih imeli. Pri včerajšnjem srečanju s kraterjem sredi ceste so poleg obeh prebitih gum uspeli uničiti tudi amortizer.

Spotoma smo želeli najti tudi pekarno, pa nam ni uspelo. Šli smo po bencin, ki je tukaj celo cenejši (400 Auguynov= 1,1 EUR). Glede na to, da takoj za mejo bencina niti niso imeli, nam je bilo kar všeč, da smo tukaj vse potrebno opravili. Ob poti smo naleteli tudi na vulkanizerja, ampak je za dopumpanje naših gum zahteval enormno vsoto, zato je Žan rajši odpeljal naprej. Se bomo že znašli, še vedno smo se!

Do kempa nas je naša Metka Garmin peljala po pravi afriški poti, polni lukenj in posušenega blata, okrog in okrog pa resnično na tone smeti. Kar nismo mogli verjeti, ko smo zagledali še kar urejeno letovišče, čeprav za naše razmere ne bi bilo vredno ficka (za sobe so drugi plačali po 150 EUR, v sobi so lahko bivali štirje). Ostale ekipe so se počasi zbirale, mi pa smo zasedli senčnik na plaži in opazovali dogajanje v bližnjem ribiškem pristanišču. Uživali smo na soncu in pregrešno dragi kavi (3 kave in 2 coca coli = 12 EUR). Ko smo dobili policijsko spremstvo, smo se sprehodili približno 500m po peščeni plaži do ribje tržnice. Občudovali smo ribiče s tipičnimi čolni, ki so na obalo pripeljali ribe in ostale morske sadeže. Policaj nam je razložil, da je 80% ribičev Senegalcev, ki pridejo sem s trdim delom zaslužiti za potne liste in pot v Evropo, njim tako obljubljeno deželo.

Tržnica ni bila nič posebnega, kot je rekel Žan, če si ravno zraven, jo greš pogledat, če bi bili pa na drugem koncu mesta, pa niti slučajno ne bi nič zamudili, čeprav v Lonely Planetu omenjajo to tržnico kot nekaj najbolj zanimivega v tem mestu. No, to so imeli pa kar prav, čeprav ni toliko vredno. Mesto si bomo zapomnili (predvsem Žan) po za naše razmere kaotičnem poteku prometa. Na križiščih ni semaforjev , vsi zapeljejo do sredine in nato mahajo drug drugemu kdo naj se kam umakne. Močnejši zmagajo. Vožnja je bila adrenalinska, ampak Žan jo je pogumno obvladal in pri tem izgledal kot da celo uživa. Verjetno je nekje v njem skrit afriški pra-gen.

Spotoma je šel Žan še v menjalnico zamenjati EUR v Ayuguane, avto je parkiral po afriško na pol na cesti in zabičal, da ostaneva v avtu zaklenjeni. Seveda sva ga pridno ubogali.

Proti večeru smo šli jest v našo že znano Istanbul Cafe restavracijo, za katero smo uspeli narediti ogromno reklame. Tam so nas čakali Robert, Tea, Matjaž in Miha in pred jedjo smo še malo poklepetali. Hrana je bila zopet odlična, okusna in vrhunsko pripravljena.

Tudi Istanbul Cafe ostaja edina svetla točka, ki si jo upamo priporočiti vsakomur, ki ga bo zaneslo v Nouakchott .

Ker imamo jutri zjutraj ob 5h že predvideni briefing in takoj za tem odhod, bomo šli danes zgodaj spat, javimo pa se morda že jutri zvečer iz Senegala, če le najdemo internet.

Še drobna zanimivost: danes se nam je že drugič zgodilo, da je k našemu avtu pristopil domačin, ki je potarnal, da ima težave z očmi in prosil za pomoč. Prijazno smo mu razložili, da je avtomobil sicer res rešilec, ampak mi žal nismo medicinsko osebje. Potem je pa še Žan povedal, da ga je pred 4 dnevi v Guerguaratu ustavil možak, ki je imel težave z nogo. K sreči je bil tam tudi Andrej (www.e-migrator.com), ki smo ga omenili že zadnjič in je znal zadosti francosko, da je razložil, da reševalno vozilo samo peljemo, nismo pa reševalci.