6. dan: Ouarzazate – Goulmime: 550km

Zjutraj smo se potrudili, da smo štartali res zgodaj. Spotoma, ko smo odhajali, smo na internetu pogledali naš članek v Slovenskih novicah in bili zelo ponosni, da se je doma pisalo o Kekcih.

Današnja pot nas je ponovno vodila mimo kampa in ko smo se ustavili, smo srečali približno 15 ekip, ki so bili še vedno čisto primrznjeni na avtomobile in šotore. Še sreča, da smo bili mi lahko lepo na toplem in se zjutraj prvič v Maroku stuširali s toplo vodo.

 

Tudi danes smo lovili višinske rekorde, najvišje smo se z našim rešilcem povzpeli na 1711m. Tokrat smo pa res izkusili pravo dirko, saj smo nekaj časa vozili skupaj še z nekaterimi ekipami.

V prvem večjem naselju smo se ustavili na zajtrku, v tipični maroški gostilnici je dobro kazalo, saj so imeli na pultu 2x po 5 velikih platojev svežih jajc. Seveda smo naročili omlete in dobili vsak svojo, vsaka je bila pripravljena iz vsaj 5 jajc. Kruh je bil odličen, zraven pa smo popili kavico in metin čaj (maroški viski).

Srečali smo še kolege Gislete (norveška ekipa, 3 fantje, lastnik njihovega avtomobila je Gisle, za ostala dva ne vemo imen). Poklepetali smo, nato pa nadaljevali pot po boljši cesti, oni so pa so želeli preizkusiti off road cesto, pa smo zvečer izvedeli, da so po 70km obrnili in šli po isti poti kot mi.

Pomagali jim niso niti high jacki, ki jih imajo montirane na podvozju svojega Subaruja. Sicer niso tako sufisticirani kot pri hispanskih low riderjih, kjer dvigujejo in spuščajo vozilo s hidravliko na pritisk gumba, ampak imajo preprosto narejen sistem s kompresorčkom, ki ga priklopijo na akumulatorček. Tako dvignejo podvozje svojega Subaruja za nekaj cm, kar pa tudi ne zadošča za pravi off road. Mi se takih podvigov niti ne lotevamo. Za nas je čisto zadosten off road že delo na cesti, kjer nam samo mila sreča podari kakšnega domačega voznika, ki vozi pred nami, da vemo, kje pravzaprav poteka obvoz. Sedaj tudi vemo kaj pomenijo kamnite skulpture ob robu ceste. Posute z apnom namreč predstavljajo rob ceste, izza katerega nemalokrat grozijo velike skale ali globoki useki.

Pri neki vasi na poti so nas končno ustavili policisti in od nas zahtevali dokumente.

Žan je bil tako vesel, da je pozabil vprašati policaja, če mu damo fiche (v excelu pripravljena razpredelnica z vsemi našimi podatki – naprintanih imamo vsaj 120, ker je bilo v roadbooku napisano, da jih bomo krvavo potrebovali – mi imamo še vse). Zato smo lepo počakali, da si je gospod naše podatke ročno zapisal v pravi veliki A4 zvezek, vsaj 100 listni.

Med prekrasnimi razgledi na kasbe in naselja ter doline, smo ob cesti zagledali 3 moške in 3 otroke.

Hitro smo se ustavili in jim podarili nekaj igrač, barvic, kap in Supradyna. Mimo je prijahal tudi dedek na oslu in Žanu nazorno namignil, če se je pripravljen pogajati za kupnino. Za koga, presodite sami.

Po daljšem premisleku se je Žan vseeno odpeljal z obema sopotnicama dalje.

Vreme nam je naklonjeno, danes smo v Agadirju, kjer smo se ustavili na zelo okusni kavi, že slekli puloverje in jakne, saj nas je ogrelo okrog 23 stopinj.

Odpeljali smo se proti sončnemu zahodu, občudovali spektakularen barvni spekter in prispeli v somraku, tik pred nočjo, v Goulmime.

Takoj ob vstopu v mesto smo naleteli na privlačen hotel Ham, ampak ker imamo s seboj še Lonely Planet iz leta 2005, kjer piše, da je hotel Salam najboljša izbira, smo rinili še čisto do centra preveriti, če je temu res tako. Tudi ustavili se nismo, saj smo že s ceste videli, da recepcija ni tako vabljiva kot v Hamu. Žan je s spretnostjo maroškega šoferja, brez da bi povozil kakšnega pešca ali nabil kakšen razpadajoč avto (vedeti je treba, da v centrih naselij, vasi in mest, le ti nekontrolirano uletavajo z vseh strani), s polkrožnim manevrom obrnil nazaj proti hotelu Ham. Vmes se je še komaj izognil trku s prelestno starejšo domačinko v halji, ki mu je skoraj skočila pod kolesa.

Po vabljivi recepciji so nas presenetile zmerne cene (370Dh = 35€), zato smo si vzeli kar 2 sobi. Sobe so ogromne, v kopalnici lahko priredimo žur za 10 ljudi.

Pri večerji smo imeli spet zanimiv pripetljaj. Menu je napisan samo v francoskem jeziku, zato naju je Žan spet rešil s svojimi 10 francoskimi besedami. Naročili smo 3 vrste tagina, ampak je čez nekaj minut gostiteljica prišla povedati, da Žanovega tagina žal ni (čigavega pa drugega- itak!). Hotel je naročiti katerokoli drugo tipično maroško jed, ampak se tudi z najpomembnejšimi francoskimi besedami nista ujela, zato je Žanu prinesla telefon, po katerem se je pol v angleščini in pol v francoščini s samim šefom kuhinje dogovoril, da bomo jedli 3 različne maroške jedi. Andreja in Žan sta vsaj 20 minut čakala na pomarančni sok, predvidevali smo, da če je šef kuhinje dosegljiv le po telefonu, kje za vraga so imeli šele pomaranče. Sok je bil pa res fenomenalen, iz pravih maroških pomaranč  (v Evropi znanih tudi kot španske, saj jih Španci dobijo iz Maroka in po Evropi brez sramu prodajajo za svoje).

Postrežnica nam je prinesla maroške solate, ki so nas nemalo presenetile, saj smo dobili vsak svojo porcijo, čeprav ni bilo tako mišljeno. Žan je šel takoj v ponovni pogovor z gostiteljico in spet je prejel telefonsko slušalko, da se pogovori s šefom kuhinje. Strah nas je bilo namreč, da bomo vsako jed dobili vsak svojo. Vaj tako je razložila postrežnica. Ko sva z Andrejo mislil, da se je vse zmenil, se je tik pred mizo obrnil in šel vse skupaj še pravilno zrisati. Očitno je delovalo, saj smo na mizo dobili 1 goveji tagine s čebulo in suhimi slivami in tagine s koeftami. Oboje je bilo res dobro, žal pa smo takoj, ko smo se usedli, napadli predjed in pojedli vse olive in kruh, saj smo bili že pošteno lačni, zato nismo mogli pojesti vsega, kar je bilo na mizi.

Opravili smo še obvezno poročanje s SMSji Gisletom in Funck teamu in res so se Gisleti pojavili v istem hotelu.

Ker smo že imeli izdelan plan kako bomo napisali blog za 2 dni in pregledali fotke, smo bili malce nedružabni. Pridružili so se še madžarski motoristi, tudi udeleženci dirke in na hitro smo se pozdravili. Fantje so šli potem v bar, mi pa za mizo.

Z Andrejo se Žanu reživa, ker cel dan išče denarnico s kreditnimi karticami in denarnico š šiškami (lokalna valuta vsepovsod J).

Kdor tole bere ve, da nam je uspelo, saj imajo v hotelu ADSL in leti kot pri norcih. Ker nas je danes presenetilo, da smo še lahko v hotelu, nam je hudo, ker jutri pa res ne bo več tako. In potem še nekaj dni brez vode, WCja, interneta…Le kako nam bo uspelo?