8. dan: Bojdour – Guerguarat: 620 km

Po zajtrku v hotelu in obvezni kavici smo se odpravili proti Mavretanski meji. Kar hitro od Bojdurja smo skrenili s poti, da bi si ogledali razbitine nasedlih ladij. Opravili smo prvi sprehod po pravem puščavskem pesku in z avtom poskusno opravili pravi off road. Seveda nismo mogli prav daleč, saj imamo še vedno naš Kekecmobil naložen s stvarmi, ki jih bomo podarili otrokom in ostalim prebivalcem Mavretanije, Senegala in Malija.

Ker je v roadbooku pisalo, da lahko v Dahli opravimo zadnji nakup vode, smo zavili s poti proti mestu, ki pa je bilo kar 40km stran od idealne linije. Sicer je bil res lep razgled, ampak v tekmi s časom nam ni prav koristilo. Kot naročeno smo morali čakati še na kontroli dokumentov, zato policajem nismo dali nobenega kaduja. Vseeno smo si privoščili kosilo in hitro spet nadlajevali s potjo, čeprav je mesto moderno, nekoliko bolj turistično, saj smo srečali mnogo kemperjev. Dakhla je znano po kajtanju, tu se nahaja tudi kajt center.

Naprej ob poti smo se ustavili najprej pri znaku Rakovega poldnevnika, ki pa je, kot smo izvedeli zvečer, postavljen 232m stran od prave koordinate.

Ob poti smo naleteli tudi na nekaj resnih opozoril glede minskih polj.

Tokrat smo spet naleteli na napačno zapisano koordinato v roadbooku, pa smo vseeno uspeli najti zadnjo bencinsko črpalko. Zraven je tudi nov hotel in čeprav smo se ustavili kakšnih 100 km pred ciljem, smo se odločili, da ostanemo tukaj. Ne boste verjeli, tudi tukaj imajo wifi.

Tukaj je ostalo kar nekaj ekip, saj jutri mejo z Mavretanijo itak odprejo šele ob 9h zjutraj in bomo lahko pravočasno prispeli tja.

Srečali smo še ene Slovence, ki potujejo po Afriki že od novembra. Potolažili so nas, da ne bo problem urediti zavarovanja za avto.