13. dan: Thies – Tambacounda: 420km

Včerajšnji hotel, menda multistar hotel, je imel sobe na loterijo varianto: jaz sem imela ščurka v kopalnici in vročo vodo, Andreja in Žan pa sta brez ščurka dobila mrzlo vodo. Tako imam jaz danes oprane lase, Andreja pa ne.

Iz Thiesa smo štartali okrog 9h zjutraj in ko smo želeli vnesti današnje koordinate, žal niso bile čisto prave in smo se kar namučili. Še dobro, da ima Žan neverjeten smisel in občutek za orientacijo, saj je sam od sebe našel pravo pot do Tambacounde.

Najprej je Andreja, ki ima nenormalno dobro sposobnost zapažanja opazila, da ob cesti prodajajo francoske štruce in skočila iz avta, da jih je kupila. S tem je seveda presegla svoje najnižje standarde kar se tiče higiene. 

Vozili smo med vasmi, Žan je moral paziti na oslovske vprege, konjske vprege, avtobuse, kombije, pešce, ostale voznike taksijev, motorjev, koles, kamionov in še bi lahko naštevali. Hitro smo ugotovili, da nam danes ne bo uspelo priti do Nacionalnega parka, kjer je današnji bivak, do večera, zato smo že vmes sprejeli soglasno odločitev, da prespimo v Tambacoundi. Tako nam je ostalo kakšno uro več časa, da smo si privoščili pravi mali slovenski piknik v senci baobaba. 

Mimo nas je cel dan drvela čisto tipična afriška savana, k sreči nismo videli divjih živali, razen ptic.

Danes nam je pot prečkalo kar nekaj čred govedi, koz, ovac in oslov. Takrat je bilo treba lepo ustaviti in počakati, da so se sprehodili čez cesto. Nikoli ne veš, od kje lahko prišiba še kakšna žival.

srednji mini bus ni zavijal levo, ampak je tako zasukan, da je vozil naravnost

Danes smo močno zavirali samo enkrat, ko je Žana presenetil domačin, ki se je najprej pognal čez cesto, nato pa se na sredini premislil.

Ob prihodu v Tambacoundo  smo takoj zagledali Auberge, ki smo si ga že prej izbrali v Lonely Planetu. Komaj smo dobili sobi in to v bungalovih, zgrajenih po vzorcu tukajšnjih tipičnih vaških kočic. Sicer ni ne vem kako razkošno, je pa čisto.

Ko smo popili kakšno rundo ali dve kave in coca cole, so začeli mimo voziti še ostali »Bamakovci«. Ustavili so se Oskarji in Desert Snow. Povedali so nam, da so včeraj do Lac Roso prišli šele ob pol 1h zjutraj. Joj, kakšno neverjetno srečo imamo, da že prej predvidimo težave in si že prej uredimo pravo prenočišče. Da se ne bomo hvalili prezgodaj (tudi danes nam je to uspelo)…

Naročili smo večerjo kar tukaj, ampak smo imeli kar nekaj dela, da smo uspeli raztolmačiti tukajšnji gostiteljici, ki se je, mimogrede, preoblekla že vsaj 3x (po mojem Andreja že malo čudno gleda…). Povrh vsega je pa prej prišla k Žanu po denar za večerjo in taxi, da jo bo šla lahko iskat v bratovo restavracijo. Se mi zdi, da je bil Žan tako presenečen, da niti ni razmišljal čemu mora plačati. Si je pa rekel, da je to zadnja stvar, ki jo bo plačal, če bo sledila slučajno še kakšna finta, bi pa vstali in odšli jest drugam.

Za današnje branje bloga se lahko zahvalite Žanu, ki je uspel nastaviti wi fi, da se sedaj lahko povežemo.

Evo, smo ravno dobro pojedli. Naša gostiteljica je šla po večerjo, dobili smo šavarme, ampak jih je bilo samo za par grizov. Zato smo na mizo postavili še kruh in suhe klobase in sedaj se zabavamo z Mačkom in Čehom. Neverjetno, koliko doživetij v 13 dneh. Smo ugotovili, da Desert Snowu Kekci dajemo ritem (še vedno ju rugamo, ker smo jima podarili rezervni radio, da lahko uživata).

Še nekaj pojasnil od prejšnjih dni:

Vožnja po plaži do Nouakchotta: prvotno je bilo po roadbooku razumeti, da je edina pot, ki vodi s severa do Nouakchotta le po obali. Izkazalo se je, da obstaja tudi čisto »normalna« asfaltna pot. Poleg tega pa smo se odločili, da izkopavanje težkega kombija iz peska ni naše sorte adrenalinski šport, ki bi ga želeli redno izvajati.

Fotografije »dirt roada« od včeraj: zaradi ceste, kakršna je bila, smo se bolj ali manj oklepali golega življenja in nihče med molitvijo ni pomislil, da bi se oklenil fotoaparata in z njim naredil par posnetkov. Povprašali bomo, če ima kdo kaj fotografij s tega dela poti, kjer so bile prepredene sledi/kolovozi na pogled res spektakularne. Mačku tudi ni uspelo posneti nobene fotografije, očitno tudi katrca ni odporna na tresljaje.

Tole še dolgujem z včerajšnje Mavretansko senegalske meje:

 Foto by Maček Matjaž