Po zajtrku, tokrat samo rogljičku in kavici, smo ob pol 8h štartali proti kempu, kjer smo hoteli ujeti jutranji sestanek. Ustavili smo se že kakšen km pred mejo, kjer so vsi naši kolegi že od včeraj zvečer čakali. Meja je bila čez noč zaprta (uradne ure od 9h zjutraj do 18h, vmes pavza za kosilo), zato so spali po šotorih in avtomobilih, med kamioni in človeškimi iztrebki, smetmi, ki jih je ob cesti nenormalno veliko in so si zjutraj ravno pripravljali zajtrk (kakšni kemični WCji in hostese s pitno vodo!). Še enkrat več smo bili veseli, da smo ostali v hotelu. Z Andrejo sva se sprehodili mimo cele kolone in srečali vse Slovence in druge ekipe. Izvedeli sva, da bodo mejo zaprli ob 6h zvečer in da najbrž danes mi ne bomo uspeli prečkati meje, saj smo bili na repu kolone.
Ravno smo si še mi začeli pripravljati zajtrk in si prinesli stole, ko je kar naenkrat začelo hitro dogajati okrog nas. Spokali smo vse in se premaknili dalje. Čez kakšno uro smo že bili na meji, kjer so vojaki, policaji in cariniki – birokratski sužnji – urejali promet. Kar naenkrat se je vse odprlo, Žan je s potnimi listi šel v vrsto za potne liste, potem smo se za malenkost premaknili naprej, šel je spet stat v naslednjo vrsto za avto in potem čez mejo v Nikogaršnje ozemlje. Te zemlje je cca 4km in uresničilo se nam je točno to, česar je bilo Žana že pred odhodom strah. Ceste ni bilo, le več peska in manj peska in skale in vse razrito in razbitine od avtomobilov in ogromno smeti. Na tem ozemlju, ki naj bi bila demilitarizirana cona, nismo srečali nobenega predstavnika Združenih narodov ali katerekoli druge organizacije, ki naj bi skrbela za to ozemlje. Srečali pa smo nekaj čudnih prebivalcev tega območja, ki velja za eno najnevarnejših v tem delu Afrike.
Cesta, ki to sploh ni bila, je sestavljena iz prepredenih kolovozov, za enega smo se odločili napačno in končali v globokem pesku. Ampak glej ga zlomka, midve z Andrejo ven sredi kao najnevarnejšega ozemlja in uspešno sva porinili rešilkota v klanec in Žan je z gasom do konca speljal skoraj do vrha, kjer pa naju je počakal, da sva vskočili v avto. Pred ciljem do vrha smo uspeli s podvozjem še nekajkrat udariti v skale in kamne. Na vrhu nas je že pričakala množica naših ekip, parkirali smo pri njih in Žan je šel s potnimi listi veselo spet na sonce v vrsto s potnimi listi.
Ostali smo čakali na parkirišču, kjer sva z Andrejo tako zašarmirali varnostnika, da mi je dovolil fotografirati. Žan je svojo nalogo zopet perfektno opravil in premaknili smo se do naslednjega okenca, kjer pa je moral v vrsto za vozilo, kjer je podmazal s 5 EUR in kar hitro prišel ven. Tretja vrsta se je nahajala v kučici, kjer so sedeli 3 možakarji in opravljali naslednje: prvi je v potni list udaril žig, drugi je v žig zapisal številko in tretji je vse skupaj ročno vpisal v velikanski zvezek. Za vsakega potnika je vpisal 9 različnih osebnih podatkov, za vse skupaj pa je pribeležil še 3 podatke o vozilu. Možak je prebiral podatke iz potnih listov in pisal zelo hitro, ampak glede na število udeležencev (približno 400 v 180 avtomobilih) si lahko predstavljate, da smo stali kar nekaj časa. Okrog 3h smo končno prečkali mavretansko mejo, Žana pa je čakal še zadnji opravek, ko je moral urediti še zavarovanje za avto. Uspelo mu je neverjetno hitro proti ostalim stvarem, plačal je samo 11 EUR.
Takoj, ko smo pripeljali na asfalt, smo naleteli na ogromno luknjo na cesti in se ji komaj, komaj izognili. Žan pravi, da je bila velika in globoka za cel otroški bazen. Glede Žanovega opisa sem bila najprej malo skeptična, žal pa je nesreča kasneje potrdila njegovo pripoved, saj našemu staremu znancu z Ivecom, ki se je ustavil tudi v Domžalah, ni uspelo obiti tiste luknje.
Teta Metka Garmin nas je pripeljala do točke, kjer bi morali zaviti proti nocojšnjemu bivaku. Žan je, verujoč, da ga menda ne bi tiščali s koordinatami na pot, ki ni primerna za vsako vozilo, junaško in z zaletom krenil proti bivaku »pri peščeni duni«. Ker je bil prvi pukelj precejšen, Žan pa zelo vztrajen in spreten, smo se uspeli že v prvem poskusu povsem zakopati. Z dolgim obrazom je izstopil in s prhom zavrnil Gretino idejo, da bi s sirenami poskusili pritegniti pozornost ostalih udeležencev s terenci, ki so že bili v bivaku. Zgrabil je lopato in iz bosank izdelane podnice in se zaletel v pesek. Po 3,6 t odkopanega peska so bile podnice že pod avtom. Vmes smo zavrnili pomoč zares prijaznega mavretanskega voznika tovornjaka, ki se je ponudil, da bi nas z vrvjo potegnil iz godlje (beri : peska). Ko so bile podnice uspešno nameščene pod avtomobil, smo dosegli le to, da smo uspeli pokuriti kak milimeter gum na podnicah, rešilko pa je kljub naporom Andreje in Grete zavrnil sodelovanje. Nekaj hipov kasneje (ko so prišli na pomoč s pravim terencem, pravimi podnicami) in je Žan z grožnjami preprečil nadaljnje fotografiranje, smo bili že zunaj. Teh nekaj hipov je trajalo dobro pol ure. Ekipa št. 42 je potem nakazala pravo pot do bivaka, prijazno vozila pred nami in nam po CB sporočala po kateri strani naj vozimo.
Srečno smo parkirali poleg ostalih avtomobilov in se počasi razpakirali. Poiskali smo še ostale Slovence, za trenutek nas je bilo strah za Oskarje, saj jih še ni bilo. Andreja je skuhala nadvse okusne juhice (Cup Noodles). Družili smo se z ostalimi pri »katrci«, ker sta modela imela skoraj vse, tudi ta pravo kavo in super glasbo iz za njiju čisto novega avtoradia (mi smo jima ga podarili, ker jima je prejšnji crknil – s tem smo se dokončno utrdili primat najbolj opremljene ekipe na rallyju, saj smo tudi Funck teamu posodili tekoči aluminij, da sta zakrpala tank).
Proti večeru je zahladilo, občutili smo kako zna biti v puščavi hladno, tudi pihalo je, zato kljub pristnim slovenskim arcnijam nismo zdržali dolgo zunaj. Strah nas pa ponoči ni bilo, saj nas je pred morebitnimi neljubimi mavretanskimi presenečenji – ugrabitve, rop, - glej nevarnosti par poglavij nazaj - varovalo približno 100 vojakov, ki so bili razporejenih v dvojnem obroču okrog našega bivaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar