BUDAPEST BAMAKO 2012

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=p72YP2hRprU

VOŽNJA PO AFRIKI by Žan Majhenič

Vožnja po Afriki

Pred mesecem dni sem se vrnil z Rally-ja Budapest – Bamako, petnajstdnevnega popotovanja po zahodni Afriki, med katerim sem z devetletnim rešilcem VW Transporter T4 2,5 syncro, ki je imel na števcu ob štartu že krepko nad 400.000, prevozil 9116 kilometrov od Budimpešte do Bamaka. Pot nas je vodila z Madžarske preko Slovenije, Italije, Francije, Španije, Maroka, Zahodne Sahare, Mavretanije in Senegala do Malija. Popotovanje me je zelo navdušilo, tako zelo, da so bili tega navdušenja deležni vsi, ki imajo nesrečo delati z menoj v timu, so me srečali na sestanku ali pa so me v naivni prijaznosti in ne vedoč, kaj jih čaka, na hodniku povprašali, kako je bilo. Iz vseh teh pogovorov sem izluščil jedro 5 vprašanj, ki jih morda niste nikoli želeli vprašati, pa sem vam jih vseeno znova in znova odgovarjal.

Je bila pot naporna, kakšna je bila psihološka priprava na vožnjo pred in med rallyjem? 

Da, pot je bila izjemno naporna. Z gotovostjo si upam trditi, da bi take napore zmoglo le med 95 in 98 odstotki odrasle slovenske populacije. Brez posebne psihične priprave seveda ne bi šlo, saj je že samo upravljanje rešilca zahtevalo skrajne napore. Samo za oris naj vam povem, da je VW premogel le ročno klimo, kjer ni bilo govora o kakšnih natančnih nastavitvah preko LCD zaslona, ampak sem se moral za določitev primerne temperature zanesti zgolj na svoj instinkt.

Se je na poti zgodilo kaj resno nevarnega, kako je bilo z ogroženostjo?

Ne, nevarnosti so bile do skrajnosti neresne. Od vsega je bilo najbolj ogroženo naše prepričanje, da potujemo v popolno divjino ali celo na neodkrita področja. To prepričanje je bilo vsakodnevno ogroženo, njegovo trdnost so ves čas izpodkopavala nova in nova spoznanja, na koncu pa je tudi nesrečno podleglo. Enkrat sem imel rahlo nelagoden občutek, bilo je med točenjem goriva v Italiji…

Je res, da so državni uslužbenci izjemno počasni in ničesar ne delajo, privoščijo pa si tudi izjemno dolge odmore in imajo svojevrsten pristop do gneče, kar vse skupaj povzroča izredno dolgo čakanje?

Ni res. Resnično ne. Možak, ki je bil glavni na mejnem prehodu ob vstopu v Mavretanijo, je zmogel pisati tako bliskovito hitro, kot sem videl le redko v življenju. Poleg tega, da je z desnico pisal množico podatkov v ogromen zvezek, je obenem v levici držal in enoročno listal potni list, ki ga je obdeloval, da je prišel do ustreznih podatkov. Za vsakega udeleženca je vpisal deset podatkov. To je počel po pol ure in več neprekinjeno. Poskusite, ni ravno piknik. Drži pa, da imajo svojevrsten pristop do gneče. Najbolje ga oriše pogovor med carinikom in udeležencem rallyja ob vstopu v Mali. Misleč, da bo to pomagalo pospešiti dogajanje, je udeleženec rallyja, ko smo med prvimi čakali v vrsti, pa se ni nič vrstopremaknitvenega odvijalo ali imelo namen odviti v kratkem, dejal malijskemu cariniku: »Gospod, ampak prihaja vam še 380 udeležencev rallyja!« Na to mu je carinik pomirjujoče odgovoril s tonom, ki ni puščal dvoma o tem, da misli resno: »Nič skrbeti, vsi bodo prišli na vrsto. Kdor ne danes, pa jutri«, po krajšem premisleku pa še: »ali pa pojutrišnjem.«

Kako uspešni so pri svojem delu Združeni Narodi pri nekajkilometrski demilitarizirani coni med  mavretansko in maroško stranjo na jugu Zahodne Sahare?

Pri svojem delu so učinkoviti in neopazni. Učinkoviti zato, ker je področje praktično neprehodno, zato verjetno ni velike nevarnosti, da bi se ena ali druga stran nenadoma odločila množično prečkati t.i. Nikogaršnjo zemljo. Neopazni pa zato, ker jih ni opaziti. Nikogar. Nikjer. Res ne.

Je takšno potovanje nekaj, kar bi priporočal vsakomur?

Ne. Priporočal bi ga le tistim, ki jim je takšna stvar všeč. Vsem pa bi priporočal, da si izpolnijo svoje želje. Ko sem sam to uspel, sem spoznal še nekaj: Povsod je lepo, doma pa še lepše, kot prej, ko sem mislil, da je najlepše. OK, tale zadnja je šla s cukrom malce prek roba, ampak v generalnem je smer te ideje prava J

Pozdrav, Žan Majhenič

POTOPISNO PREDAVANJE 17.3.2011 ob 18h

Kekci Žan Majhenič, Andreja Čanžek Majhenič in Greta Grošelj vabimo na potopisno predavanje, ki bo v četrtek, 17.3.2011 ob 18h v Domžalskem domu (bivša knjižnica v Domžalah, nasproti trgovine Tuš - Rača, ob O.Š. Venclja Perka, Banke Domžale, nasproti KD France Bernik,....).

Če kdo ne ve točno  kje je Domžalski dom oziroma bivša domžalska knjižnica, naj nam piše ali nas pokliče, pa mu razložimo.

Se vidimo v četrtek, Žan, Andreja in Greta

ORIGINALNA VERZIJA 16. in 17. dan

Ja, res je! Kar ni in ni še konca našega pisanja. V petek sem prevzela računalniček in takoj našla neshranjeni dokument, ki smo ga skupaj napisali na letališču v Casablanci, preden je moja kava želela pogledati pod tipkovnico.

Pa da ne boste mislili, da je tole zadnja objava. Ne, ne, v naslednjem tednu bomo oblikovali stroškovnik in ga objavili za vse, ki se boste rallyja udeležili naslednje leto.

Pa tudi to še ne bo čisto konec... povabili vas bomo še na predstavitev, ki bo v domžalski knjižnici. Datuma še nimamo, čakamo, da se domov vrnejo Robert iz Funck teama in Maček in Čeh iz katrce. Brez njihove družbe bi težko avtentično predstavili vsa dogajanja.

16. dan: Diema – Bamako: 350 km

Neverjetno, kako se lahko ponoči shladi tudi v drugače najbolj vročih krajih. Z Andrejo sva se prebudili v hladno in vlažno jutro. Nekateri so počasi že odhajali proti cilju, čeprav je bila še trdna tema. Drugi smo razmišljali, da bi vstali, dokler nas tema lahko varuje pred radovednimi pogledi na opravljanje jutranje potrebe. Bili smo namreč spet nastanjeni v bivaku, brez sanitarij.

Po zajtrku in kavici, ki sta jo prijazno skuhala in postregla Maček in Čeh, smo iz rešilkota znesli še preostale stvari, ki smo jih pustili v Village Ventures. Pam nas je poiskala in izmenjali smo si potrebne podatke, da se srečamo v Bamaku in predamo avto.

Nabrali smo še za 2000 šišk (3,4€) zelo dobrega, domačega krušnega peciva in ga odpeljali s seboj proti Bamaku. Žan je vnaprej opozoril, da se bomo danes vozili brez klime, če bo tako zelo vroč dan, kot je bil včeraj, ko so menda namerili 44 stopinj. Rekel je še, da če se bo avto začel pregrevati, bo prižgal tudi gretje. Ni bilo povsem jasno ali se šali ali misli resno (če se morda kdo ob prebiranju teh vrstic sprašuje ali se je Žan s tem šalil ali mislil resno, sva midve dobro vedeli, da v njegovih besedah ni kančka šale).

Res se je prijetno hladno jutro kaj kmalu prelevilo v peklensko vroč dan. Sicer vožnja ni bila preveč pretresljiva, na cestninski postaji, na katero smo spet naleteli, smo namreč plačali uporabnino dobre avtoceste. Tokrat je to celo držalo. Pred cestninsko postajo nas je pričakala krajša kolona nekaj avtomobilov, ki se ni nikamor premaknila. Žan je bil malce nervozen, skoraj pa je popenil, ko je še Metka prilila z vprašanjem, če preklopi na način za pešce. Ko smo končno prišli na vrsto, smo tudi mi povzročili krajši zastoj, saj smo hoteli plačati z najmanjšim bankovcem, ki smo ga imeli (za 5000 CEF – cestnina pa je znašala 500 CEF). Po krajšem modrovanju kje naj najde drobiž, nam je cestninski delavec odvzel že prinešeni cestninski listek in vrnil bankovec in pomahnil, naj nadaljujemo pot brez cestnine. Prav dosti se nismo sekirali in se odpeljali naprej.

Kljub vročini in pomanjkanju tekočine, nas je še od včeraj tiščalo na WC, zato je Žan zapeljal s ceste v najbližjo senco, kjer sva z Andrejo  v miru opravili vse potrebno. Hitro smo nadaljevali z vožnjo, da bi čim prej prispeli do cilja. Na poti smo razdelili še nekaj preostalih malenkosti.

Ob vožnji na nekem klancu navzdol se je Žan vendarle odločil omiliti peklensko vročino v avtu s klimo, a kakor hitro se je cesta zravnala, je bilo te zgodbe konec. Temperatura v motorju je namreč krenila proti rdečemu polju, zato je bilo klime za ta dan konec. Malo pred ciljem smo že peljali čez predmestje Bamaka, kjer se je pokazala čisto drugačna slika velemesta. Bencinske črpalke so imele poleg stebrov za točenje goriva tudi restavracije in to zidane, na kar smo prvič naleteli.

Metka nas je uspešno pripeljala do zadnje koordinate Velike afriške dirke, ampak Kekci kot kekci smo bili tako hitri, da smo uleteli v ciljno areno kar po nekem servisnem dovozu, zato smo morali vzvratno prepeljati ciljno črto, da smo izpolnili predpisano obličnost prihoda v cilj. 

Seveda smo skozi ciljno črto zapeljali z lučkami in sireno. Rešilkota smo parkirali in takoj, še preden smo izstopili, so nas obkrožili potencialni kupci. Navada namreč je, da domačini poskušajo odkupiti avtomobile, ki jih udeleženci na poti uporabljajo. Pa ne samo to! Odkupovali so vse od opreme, kar je kdo želel prodati – rezervne gume, obleke, šotore, kompresorje, armaflekse, mobilne telefone.

Organizacija JCI je organizirala neko zaključno slavje, ki se je že dogajala bolj v obliki privat žurke nekaj domačinov, medtem, ko je večina ekip šele prihajala v cilj. Vročina nikakor ni popustila, mrzlega piva je kmalu zmanjkalo, zato so se udeleženci počasi raztepli po hotelih.

Ob prihodu v cilj so nam v roke porinili tudi listek, kjer je pisalo kje bo zaključna slovesnost z razglasitvijo rezultatov v racing kategoriji. Ko se je Žan malo naveličal ukvarjati z morebitnimi kupci avtomobila in svojih mobilnih telefonov, smo se odpravili proti hotelu Tamana. Do tedaj sem bila že dodobra vznejevoljena, saj je bila vročina okrog 40 stopinj vredna že 50 stopinj, temperatura pitne vode v naših plastenkah pa se je približevala vrelišču.

Žan je skoraj v prvo ubodel pravo smer hotela in ni trajalo predolgo, da smo ga našli. Pred tem je imel še krajši pogovor s policistom, ki ni bil preveč navdušen nad Žanovo idejo, da bi kar čez okno vprašal mimoidočega kje je hotel. Le malo je zaleglo, da je Žan dopovedoval, da je stal zaradi rdeče luči ne pa zaradi tega, da bi vprašal kje je hotel. Nekako sta se sporazumela, da Žan ne bo več spraševal kje je hotel in odšli smo vsak svojo pot. Ciljni hotel je imel vse sobe zasedene, receptor nas je napotil v njihovo depandanso, ki pa je bila še dlje od centra, zato smo se odločili, da se napotimo nazaj proti centru in ustavimo pri prvem hotelu, ki bo izgledal vsaj za silo.

Ker se je že znočilo, smo se hitro stuširali, oblekli in se s taksijem, ki nam ga je poklical receptor za 3000 Cef. Samo režali smo se, ko nas je iskat prišel moder, podrt, zbit, obuškan Golf II s hecnim šoferjem. Žan, ki je sedel spredaj, je želel uporabiti varnostni pas, vendar ga enostavno ni bilo, ni obstajal. Tudi sicer je ta gesta sprožila nemalo začudenja pri našem vozniku, za katerega se je izkazalo, da ima prijateljske vezi z našim receptorjem.

Zaključna zabava se je odvijala na vrtu nasproti hotela Kempinski, kjer so imeli sobe nekateri udeleženci, ki jim je prestiž na prvem mestu (dvoposteljna soba 170€ - brez zajtrka, za katerega je bilo treba doplačati skromnih 14€). Na vhodu sta nas dva varnostnika spustila na vrt le, ko smo pokazali ovratnico s kartico. Izgledalo je, da bomo res samo mi, udeleženci tam, kasneje se je izkazalo, da je lahko vstopil vsak, tudi nekaj domačinov, ki so potem delali kraval.

Razglasitev sama ni bil nič posebnega, Andrew je povedal nekaj besed in podelili so pokale in ostale plakete. Ogoljufani smo bili vsaj za 2 pokala, ki so ju očitno spretno prigoljufali drugi, a se za to nismo kaj dosti sekirali J.

Zabava se nikakor ni razživela kot bi se lahko, smo se pa Slovenci zabavali za svojo mizo. Tudi šank je delal zelo po afriško, pivo je bilo toplo. Stranišče je bilo na voljo v standardni afriški obliki. Ko smo postali lačni, smo pričakovali kakšen prigrizek, vendar smo morali nabodala plačati in niso bili poceni. Okrog 2h zjutraj smo se Kekci in Oskarji naveličali glasne ponavljajoče se glasbe in se odpravili v hotel. Maček, ki se je na zabavi pojavil izredno urejen, v srajci, je očaral eno od sodnic. Če se bo prihodnje leto odločil nastopiti v tekmovalni kategoriji, se mu najbrž obeta kakšna bonus točka. Pri nas je danes spet pridobil, saj je dal za rundo! Ker se je Greta nonstop pogovarjala z Gisletom, sta Andreja in Žan kar sama odšla po protokolarnih zadevah in se ekipi št.42 s Heinekeni še enkrat zahvalila za nesebično reševanje iz peščene pasti pri Bou Lanoarju (jaz pa tega sploh nisem opazila!)

17. dan: Bamako

Kljub temu, da imamo nekaj neprespanih noči za seboj, smo očitno že tako natrenirani, da smo tudi danes, ko bi lahko neomejeno poležavali, ob 8h že odhiteli na zajtrk.

Tokrat smo jedli kar v restavraciji v hotelu, saj okolice še nismo poznali, ampak nam je bilo kmalu žal. Omlete so bile sicer okusne, ampak za tak denar bi morale biti posute z zlatom.

Iz rešilkota smo odnesli svoje stvari, notri so ostale škatle za Daliborjevo varovanko. Hotelski uslužbenec, ki skrbi za avtomobile lastnikov hotela, se je ponudil, da očisti tudi rešilkota. Molče smo opazovali, ko je spiral prah z našega lepotca, od katerega se počasi poslavljamo in ki nas je pripeljal v samo srce mame Afrike. Zanimivo je bilo opazovati tudi, kako je visokorasli Afričan stopil na prste in z gobo dosegel do sredine strehe rešilkota, od koder je prej Žan s precej visoko pručko odstranil anteno CB postaje.

Žan je poklical Pam in dogovorila sta se, da se dobimo v Kempinskem ob 13h. Odpeljali smo se na poslednjo vožnjo z rešilkotom in hecno je bilo, ko je vse odmevalo po praznem vozilu.

Nikakor ne uspemo s pravimi besedami opisati kako poteka promet v afriških mestih. Vsekakor pa je to nepozabno doživetje. Ključnega pomena je izdatna uporaba troblje.

Na parkirišču pred Kempinskim je bilo parkiranih veliko avtomobilov naših kolegov, ki so jih skušali čim bolje prodati kupcem, ki jih je kar mrgolelo kljub ponovno neznosni vročini. Tudi Oskarji so se še mučili s prodajo svoje Toyote. Mi pa smo se znašli in se s Pam srečali v preddverju hotela, kjer je klimatska naprava dobro delovala. Na vstopu je Žanu zaprl pot najvztrajnejši kupec od včeraj – Yaya – vprašal ga je, če je čisto pozabil nanj. Človek je namreč napletel zgodbo o tem, da kupuje rešilec za Timbuktu. Žan mu je razložil, da se bomo ravno srečali z žensko, kateri smo rešilca obljubili, da pa je od nje odvisno, če ga bo slučajno pripravljena odstopiti, glede na to, da je dobila podarjeno še eno terensko vozilo. Medtem je prišla tudi Pam in Žan je povedal kaj tisti človek hoče od njega in jo vprašal, če lahko kaj preveri, koliko je sploh kaj resnice v njegovih besedah. Izkazalo se je, da je je bilo kar precej, vendar pa mu je Pam povedala tudi, da se rešilcu ne more odpovedati, ker ga Diema krvavo potrebuje in jim bo res prišel prav. Kot nam je razložila Pam, je neki lokalni poslovnež, ki mu je Yaya pomagal, res iskal reševalno vozilo za Timbuktu, ki bi ga želel podariti, ker imajo tam le enega toyotinega terenca, ki služi kot rešilec. Pam jima je obljubila, da jima bo poskušala pomagati in posredovati za še kakšno reševalno vozilo.

Še enkrat pa je povedala, da se rešilcu ne bo odpovedala, ker jim kot tak, z bolniško posteljo, zelo ustreza. Na parkirišču so bili tudi Gisleti, vendar so bili polno zaposleni s prodajo svojega Subaruja in niso opazili Žana, ki je takrat prišel odparkirat enega od udeležencev (kasneje sta doživela celo afriško prometno nesrečo zaradi napačnega prehitevanja enega od domačih motoristov po levi strani). Rešilko in Pamina LandCruiserca sta namreč zaradi pomanjkanja prostora na parkirišču stala pred avtomobili drugih udeležencev. Ko sta se sprostili 2 parkirni mesti, je Žan premaknil najprej rešilkota, nato pa je skočil še v Pamino LandCruiserco in z grozo ugotovil, da je bilo vozilo očitno oropano. Z voznikovega mesta so namreč ukradli volan!

No ja, po začetnem presenečenju je volan vendarle našel na napačni (desni) strani vozila.

S Pam in Yayem smo se odpeljali proti pisarni organizacije Plan Mali, kamor smo dostavili pakete šolskih potrebščin za Daliborjevo varovanko.

Ker sta Yaya in njegov šef ostala brez rešilca, Pam pa brez spremljevalca za povratek v Diemo, je Pam najela Yayo za vožnjo rešilca nazaj v Diemo, sama pa je peljala LandCruiser – ico, ki jo je ravno tako dobila podarjeno za svoj projekt.

Pri Kempinskem smo se dokončno poslovili od našega dobrega sopotnika rešilkota. Naj jim služi še dolgo!

S taksijem smo se želeli odpeljati nazaj proti našemu hotelu, zato smo se usedli v prvi taxi pri roki. Bil je Mercedez 190d, za katerega je Žan ocenil, da je umrl vsaj že 5 do 6 krat, pa je bila vsakič reanimacija uspešna. Resnici na ljubo je tudi izgledal bolj »frankenštajnovsko«. Žan je sedel poleg šoferja, z Andrejo pa sva sedli zadaj in padli v brezno. Pod blagom zadnje klopi ni bilo ne pene ne fedrov, zato sva padli na dno vozila, z ritmi v višini praga vozila. Vprašujoče sva pogledali navzgor proti Žanu, ki se je v tistem hipu odloči, da se bo privezal (spet!). Ko je sunkovito izvlekel  varnostni pas, se je pokadilo in najin pogled je ostal zamegljen zaradi kupa prahu, ki se je otresel s pasu. Kljub večkratnim poskusom zagona motorja je Mečka ostala nema, v vozilu pa 60 stopinj, zato smo zapustili šoferja, njegove prijatelje in Mečko, da so še naprej poskušali najti skupni jezik.

Po obilnem in zelo okusnem kosilu v bližnji libanonski restavraciji smo delali pokoro (beri pisali blog za pretekle manjkajoče dni) in se nato odpravili na srečanje z Oskarji v njihov hotel. Tea in Robert (včeraj sta imela podobno manjšo prometno nesrečo kot že prej omenjeni. Tudi onadva sta nespametno mislila, da lahko na križišču kar zapelješ levo, če ti nasproti ne prihaja nihče, zato sta v kolo svojega Pajerota hitro dobila nadobudnega mopedista, ki ju je prehiteval po levi) sta že odšla, saj sta šla na letališče po svojega sina.

Malo smo poklepetali, obujali spomine na skupne dogodke preteklega rallyja Budapest Bamako 2011 v senci mogočnega fikusa in družbi komarjev. Milan je vmes pripravil še odličen ribji namaz.

18. dan: Bamako – Casablanca - Bologna

Prvi dan brez lastnega prevoznega sredstva!

Kar malo čuden občutek.

Zunaj pa vroče za znoret, rekli so nam, da je okrog 40 stopinj (kasneje nam je Robert poslal fotografijo termometra v avtu, ki je kazal neverjetnih 51 stopinj!).

Po zajtrku v nam že znani libanonski restavraciji smo spokali prtljago, malo počili ("power sleep" za na pot) in popoldan zapustili hotelsko sobo. Najprej smo imeli v recepciji manjši zaplet, saj nam je receptor želel zaračunati še pol dneva za vsako sobo, ker smo jo zapustili ob 17h in ne ob 12.30, ko je uradni check out. Mi smo se seveda dogovorili z drugim receptorjem, da lahko podaljšamo, tisti pa ni obvestil tega, da smo dogovorjeni. Saj na koncu ni bilo težav, ampak to stalno pregovarjanje in razlaganje, ko noben dogovor ne drži zagotovo, počasi načne potrpežljivost. 

Žan je receptorja tudi vprašal, če bi nam lahko našel taksi s klimo za pošteno ceno. Ker je rekel nekajkrat, da težko, se mu je Žan zahvalil za sodelovanje.

Pri kosilu je Žan pred restavracijo zapazil odličen taksi, skoraj nov, s klimo in se z voznikom dogovoril, da nas bo zvečer peljal na letališče. Avto je bil res skoraj nov, predvsem pa čist. Neskončno smo si namreč želeli, da bi šli na letališče čisti in ne čisto prašni in prepoteni. Vsi smo si nadeli sveža oblačila in ker je bila pred nami skoraj 24 urna pot do doma, je bila misel na klimo več kot osvežujoča!

Ob povratku v hotel nas je pričakalo neverjetno prijetno presenečenje. No, Žan je bil najbolj vesel. Fant, ki je zjutraj prišel po mobilni telefon (Žan mu ga je na koncu podaril, saj se je tako namenil in ker je začutil, da je fant v redu, se je tako odločil za plemenito dejanje), je Žanu prinesel darilo! 

Žan je lepo prosil receptorja (še vedno isti receptor kot prej in isti, ki nam je prvi večer našel odličen podrt taksi, ki to sploh ni bil!), če pokliče številko na listku papirja. Seveda smo imeli številko voznika nobel taksija. Receptor je to res storil in čez slabe pol ure nam receptor namigne, da je taksi prispel, ampak nas čaka na ulici, na drugi strani hotela. Pograbili smo svojo prtljago in šli do ceste. Tam pa presenečenje: ne duha ne sluha o kakšnema taksiju, čez nekaj minut pa pride nekdo in pravi, da je on taksi in kaže na nek oseben avtomobil. Ker smo imeli precej časovne rezerve, smo se vrnili v recepcijo in še enkrat prosili receptorja, da pokliče taksista, saj je očitno prišlo do pomote. Receptor nekam pokliče in spet čakamo in čakamo. Kmalu se pred vhod hotela pripelje nek bel osebni avto in že pakira našo prtljago v prtljažnik. Počasi nam je bilo dovolj igric, zato je Žan želel nazaj listek s telefonsko številko. Receptor je ni in ni našel, potrljenja pa je bilo na naši strani čedalje manj. Pa kako za vraga je lahko izgubil listek s telefonsko številko, če pa v tem vmesnem času ni počel drugega kot opazoval nas!? Končno pa je Žanu prekipelo, ko mu je receptor dal nek listek z neko drugo številko. Zahteval je, da najde pravo številko, ker želimo poklicati sami. Čez dobrih 20 minut pa se pripelje »naš« taksi in pojma nismo imeli kje je lahko receptor potem le našel pravo številko in jo poklical.

Res nas je zdražilo, ko je še kar poskušal uvaliti neke svoje voznike, ko pa najprej niti ni imel kakšne želje niti volje, da bi nam uredil prevoz, potem pa je kar nekaj po svoje naredil. V naše glasno izmenjavo argumentov se je vključil tudi blagajnik, ki je stopil na našo stran (vsaj tako smo razumeli).

Vožnja do letališča je bila res udobna, predvsem dokaj hladna in ne prašna.

Ko smo prispeli do letališča, ki je približno take velikosti kot Brnik v samih svojih začetkih, smo šokirano obstali pred vrati v letališko klimatizirano zgradbo. 2 čuvaja policaja nas namreč nista spustila vanjo, dokler nas ne bodo poklicali!

Pa so šla sveža oblačila! Zunaj namreč tudi ob 21h čez 30 stopinj in v pol ure smo bili že prepoteni. Na letališče smo se 6 ur pred poletom odpravili ravno zato, da bomo počakali lepo pod klimo, napisali blog, uredili fotografije in se v miru usedli na letalo.

Ojoj, potem pa tole!

Kmalu so se nam pridružili še Oskarji in Tea, saj smo imeli isti polet do Casablance. Letalo je bilo polno, vzleteli smo pravočasno in veseli smo bili, da je šlo vse po načrtih.

Let je bil dokaj miren, nekateri so celo malo zaspali (a ne, Andreja?), drugi pa opazovali dogajanje v letalu. Za celo letalo, na katerem je bilo po moji hitri oceni vsaj 200 potnikov, sta bili odprti le 2 stranišči in v temu primernem stanju sta tudi bila. Eden od Avstralcev, ki so sedeli pred nami, je imel prebavne motnje in levo stranišče je čisto okupiral in ne pospravil za seboj. Ko sem vstopila v stranišče, sem se zgrozila in ga takoj zapustila. Bom že počakala do Casablance.

V Casablanci sta nas počakali 2 stopinji pod 0. Letališka zgradba v obnovi in že bolj podobna velikim letališčem. Polno trgovin, Duty free shopov, robe, da se ti zmeša! Cene pa seveda nenavadno visoke. Zapravili smo še zadnje maroške Dirhame in pridno počakali na let do Bologne. Oskar, Milan, Martin in Tea so odleteli dobro uro prej do Milana. Zaradi utrujenosti so moji sopotniki malo zalegli…

Mi smo se odločili napisati še blog do konca, saj smo bili za to opravilo prikrajšani v Bamaku, zato smo se usedli v restavracijo in naročili kavo. Ko sem dobila svoj lonček kave, sem jo nerodno prijela in polila po računalniku. Tako je šlo k vragu naše pisanje… Če slučajno uspejo rešiti vsebino, obljubim, da jo še enkrat objavim!

Ko smo že sedeli na letalu, se nikakor nismo premaknili. Letalo je bilo ponovno napolnjeno do zadnjega kotička, precej manj udobno kot prejšnje, manj prostora med sedeži, moj naslanjač je bil celo polomljen, delujoče pa je bilo samo 1 stranišče! Si kar nisem predstavljala kako je moralo izgledati proti koncu leta. Kar nismo in nismo se premaknili, ko pride stevard do mene in me vpraša, če mu dam boarding pass in če sem Žan Majhenič. Hm, čudno sem pogledala, ko sem rekla, da nisem, je pa tip odšel. Mene še danes matra firbec zakaj je bilo Žanovo ime med 3 imeni na njegovem spisku. Ampak očitno prav nič pomembnega, glede na to, da smo sicer z 1 urno zamudo le vzleteli. Polet ni bil nič posebnega, če izvzamemo, da je bilo na letalu največ Maročanov, ki so imeli med poletom en kup dela z vstajanjem, premikanjem ročne prtljage, da ne govorim o tem, da so posvinjali letalo v nulo! Vse je ležalo po tleh, od plastičnega pribora, do pokrovčkov, s katerimi je bila pokrita hrana pri obroku, umazani prtički, časopis,… Žan je moral celo na WC in je zgrožen prišel nazaj… Za WC je bila ves čas vrsta. Niti med letom niso odprli še enega. Kasneje mi je bilo jasno. Potem bi morali očistiti 2 obupni stranišči, tako so imeli pa samo eno.

V Bologni smo počakali na prtljago, ki je po traku do nas prispela med zadnjimi in se razveselili, ko smo zagledali, da je Samo prišel po nas.

Čeprav smo se še pred odhodom na rally pogovarjali, da od Bologne do Slovenije pa res ni daleč in tistih 400 km bomo pa že zdražali (kaj je to proti 9000 km afriških cest!), se mi zdi, da se nam je pot kar malo vlekla.

Toda polni vtisov smo srečno prispeli domov v večernih urah…

17.dan: Bamako: 20km

Čeprav nam že manjka nekaj spanca, nismo izkoristili prve priložnosti za nabiranje zaloge. Po zajtrku, ki smo si ga privoščili kar v hotelu, smo se slišali s Pam in dogovorili kje in kdaj se dobimo, da ji predamo ključe in rešilkota. Še zadnjič smo se usedli v naš Kekecmobil, pospravili vse svoje stvari in iz sence opazovali, kako ga je eden od hotelskih uslužbencev za dobre 3€ opral in počistil. Vmes smo se pogovarjali s fantom (za katerega se je kasneje izkazalo, da je star 30 let, kazal jih je pa vsaj 10 manj), ki nam je v polomljeni angleščini in brezhibni francoščini razložil nekaj podatkov o življenju v Maliju. On je imel plače približno 50€, delal pa je v hotelu, ki je v francoski lasti. Opazili smo, da so trgovine in hoteli v glavnem v tuji lasti, kjer delajo sicer domačini, ampak na blagajnah pa izključno predstavniki lastnikov. Očitno domačinom ne zaupajo financ.

Fant nam je še zaupal, da je njegova žena učiteljica in zasluži mesečno okoli 150€. Sicer precej več kot on, ampak resno smo se spraševali kako preživijo. V sosednji zgradbi je bila namreč trgovina in plastenka vode npr. stane 30 centov. Če vsak dan popiješ samo 1 plastenko (njihova voda namreč ni pitna in pri 40 stopinjah in več je 1 plastenka definitivno premalo!) vode, ti od plače ostane samo še 30€. Kje je še hrana in drugi stroški!

Prav prijetno je bilo z njim pokramljati, zato sva mu z Andrejo podarili še zadnjo vrečko drobnarij. Fant se je tako razveselil, da je šel potem z mano do trgovine, kamor sem šla po vodo. Ko sem zagledala navadni jogurt, sem z njim razveselila Andrejo, saj je tovrstne priboljške že pošteno pogrešala. Pa kako na plodna tla je padlo to darilo!

Naš rešilko se je svetil, da je bilo kaj! Kar težkih src po eni strani, po drugi pa polni ponosa smo se usedli še zadnjič na naše sedeže in se zapeljali do hotela Kempinski, ki je bil tudi uradni hotel rallyja Budapest Bamako. 

Ko smo se pripeljali tja, je bilo parkirišče res polno avtomobilov, s katerimi smo se vozili in kampirali na naši 15 dnevni dogodivščini. Večina je svoje avtomobile prodajala, cene pa so dosegle približno enake višini kot v Evropi. Naši »oskarji« npr. so svojo toyoto prodali še bolje kot pa so zanjo zapravili doma. Parkirišče je bil en velik avtomobilski sejem.

V predverju hotela smo že videli Pam, ki nas je čakala. Usedli smo se za mizo in ji razložili vse potrebno okrog avtomobila. Žan ji je povedal tudi, da smo dobili dobro ponudbo za odkup rešilca in sicer se je zanj zanimal Yoyo iz Timbuktuja, ki bi rad rešilca dostavil tamkajšnji skupnosti. Mi nismo imeli nobenih težav s tem, da bi ga prodala in z denarjem, ki bi ga zanj dobila, v vasi zgradila kakšno prepotrebno učilnico ali del klinike. Pam o tem ni želela niti razmišljati, poudarila je, da se je resnično razveselila reševalnega vozila, saj ga potrebuje, ker ima vse priključke in posteljo. No, če povemo po pravici, nam je bil njen odgovor všeč, veseli pa smo bili, da smo ji vse razložili. Naš namen je bil dosežen, Pam pa naj se odloči kot želi. Ne dvomimo, da se bo odločila prav.

Navsezadnje se je z Yoyom dogovorila, da reševalno vozilo pelje do Dieme do njene vasi, saj je ona prejela še Toyoto od naših kolegov Angležev, ki jo bo uporabljala sama za obiskovanje oddaljenih vasi.

Več o Pamini dejavnosti si lahko preberete na www.villageventures.info

Po opravljenih formalnostih smo se skupaj odpeljali še čez reko Niger, ki teče skozi Bamako in dostavili nekaj paketov, ki jih je Dalibor namenil svoji varovanki v Maliju. Organizacija Plan Mali se je nahajala blizu, zato smo se vsi skupaj odpeljali tja in pakete predali v tamkajšnji pisarni.

Popoldne je bilo kar prekratko, Pam se je počasi mudilo »domov« v Diemo, zato smo se premaknili proti hotelu in šli v libanonsko restavracijo v bližini našega hotela. Hrana je bila dobra in okusna in neprimerljivo cenejša kot zajtrk v našem hotelu (za omleto in kavo smo odšteli nesramnih 14€!). Malo smo še poklepetali, saj je bil prostor klimatiziran, prvič pa smo lahko bolj pozorno spremljali dogajanje v Egiptu, saj tudi v Bamaku ne morejo brez velikih LCD zaslonov.

Po tuširanju smo se odpravili do hotela, kjer so bili »Oskarji«, saj so nas povabili na hladno pivce.

Teo in Roberta smo žal zamudili, saj sta šla na letališče pričakati sina Aljaža, ki bo Roberta spremljal na poti proti Sloveniji. Malo smo pogrešali Mačka in Čeha, ki se nista prikazala, ampak nas je Milan hitro potolažil z okusnim namazom tune, oliv, kumaric, nekaj začimb in obveznega »maročana« (olivno olje iz Maroka, močnega okusa in vonja, kakršnega doma težko dobiš).

Ker nas jutri čaka pot proti domu, smo se počasi poslovili in odšli spat.