Zjutraj je bilo kar malo hladno in predvsem neprijetno, saj je cel bivak moral v naravo na WC. Počasi se je danilo in ko si pogledal v daljavo, ni bilo videti razen peska in vojakov nič drugega kot samih riti ali izbuljenih oči (odvisno od zavzetega položaja), ki so tako pač opravljale svoje jutranje potrebe.
Hitro smo pospravili in se že prej dogovorili z nekaj ekipami, da bomo vozili v konvoju. Pot nam tokrat ni delala preglavic, smo pa odrinili med prvimi. Najprej smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer so bencin celo imeli. Nam ga je malo primanjkovalo, zato je Žan odločiil, da dolijemo vsaj 20 l, da bomo potem naprej brez skrbi. Natočili smo nam ga iz kante preko plastične steklenice, odrezane pri dnu. Ker je poba več kot liter zlil mimo, je Žan odprl Sport Billy torbico in vzel ven svoj lij in nastavek. Tako je poskrbel kot dober gospodar, da je vsaj 15 od 20l v kanti, pristalo v rezervoarju.
Čisto vse tudi potem ni šlo v rezervoar, nekaj je mavretanski deček še vedno uspel politi po Žanovih rokah, ko je držal lij.
Bencin tukaj je dražji kot v Sloveniji, pa to niti ne bi bil velik problem, če bi ga kaj kje bilo. Problem je, da ga enostavno ni mogoče dobiti (za 20l kanto smo plačali 30 EUR – to je še vedno poceni, saj 12 plastenk z 0.75l pitne vode prodajajo po 15 EUR).
Ker smo imeli danes v načrtu ponovno bivakiranje na plaži, se je nekaj fantov odločilo, da naberemo drva za kres. Kot je rekel Matjaž: toys for boys…
Kmalu smo zagledali ribiško vasico in nejeverno opazovali peščeno pot, ki je vodila do plaže. Srečali smo Poljake z VW, ki so nam povedali, da ekipe čakajo na oseko, da bodo lahko zapeljali po plaži. Oni so se odločili, da bodo nadaljevali pot do Nouakchotta, Žan pa je še enkrat poskusil srečo z vožnjo po puščavskem pesku. Tokrat sicer ni bilo posebnih težav, je pa trpelo podvozje, saj smo ničkolikokrat zaslišali neprijeten zven kamna ob kovino. Ustavili smo se na dokaj trdnem površju in temeljito razmislili kako naprej. Zaradi hudega priganjanja nekaj km smo rešilkotu skoraj pregreli motor. Revež je rabil 15 minut, da je izklopil ventilator. Soglasno smo se odločili, da je bil poskus vreden vse pohvale, saj smo uspeli prevoziti brez nasedanja celo pot do mesta, kjer so ostali terenci čakali na oseko. Ker smo izvedeli, da je bila ta pot še v redu, naslednji košček pa je res težaven, smo se odločili, da smo imeli prejšnji dan izkopavanj zadosti.
Vožnja v konvoju se nam je splačala, saj smo se uspešno izognili kar nekaj ogromnim luknjam na cesti (itak, da neoznačenim!), s čimer pa se ne morejo pohvaliti Gisleti, ki so na eni teh lukenj uspeli prebiti 2 gumi in skriviti platišča tako, da so do konca porabili zalogo rezervnih koles na njihovem Subaruju.
Medtem, ko smo se pri Gisletih ustavili, in povprašali, če potrebujejo kaj pomoči, se je zaslišalo »tresk« in nato »flop, flop, flop, flop« in za Gisleti se je ustavilo še eno vozilo s prazno gumo, zato se je en avto iz našega konvoja odločil žrtvovati varnostni trikotnik, označiti nevarno mesto in preprečiti nadaljnje poškodbe vozil.
Ker je bila vožnja v smeri proti obali na robu vnovičnega vkopanja, se je Žan odločil spustiti pritisk v pnevmatikah. Rezultat je imel tako blagodejen učinek na vožnjo po pesku, da je Žan že pomislil na to, da bi se vendarle vrnili in poskusili srečo v pesku obale. A le za hip…
Po povratku na utrjen makadam smo s kompresorčkom poskušali povrniti izpuščeno sapo v pnevmatikah. Po dolgem in mukotrpnem napihovanju je kompresorček vsaki gumi vdahnil le slabe 0,5 bara dodatnega tlaka in z glasnim nerganjem nakazal, da se njegova življenjska pot počasi približuje koncu. Po kakšnih pol ure priganjanja smo revčku dali počivati in z na pol praznimi pnevmatikami odbarbapapali proti N…. Prihod v mesto je bil veličasten, saj smo zagledali trgovine, pumpe, olimpijski stadion in hotel in veliko mercedezov brez luči ( ne z ugasnjenimi – brez!).
Prvi hotel je bil žal zaseden (tako se reče, če je predrag!), zato smo šli v naslednjega, ki je bil tudi že zaseden, ampak je receptor po pogajanjih sprostil nekaj sob (izračunal popust po nam neznani formuli) in ko smo za hipec še cincali, smo dobili v ceno še zajtrk). Cena za 2 nočitvi je še vedno ostala na višini letnega BDP na prebivalca Mavretanije – 87EUR za double room.
Na lovu za večerjo smo čisto slučajno naleteli na restavracijo za vogalom, ki je šele v izgradnji oziroma prenovi, ampak ni nam bilo žal, saj smo jedli odlično ribo, piščanca in ražnjiče s prilogami. Za vse skupaj smo plačali 15 EUR.
Ni komentarjev:
Objavite komentar