12. dan: Nouakchott – Thies: 570km

Če smo se še včeraj hvalili kako lepo ležerno smo preživeli včerajšnji dan, smo danes pokasirali vse za nazaj.

Ker je bil briefing v kampu (naš hotel je bil pa približno 10 km stran) že ob 5h zjutraj, smo se zbudili že ob 4h in brez zajtrka odhiteli proti kampu. Žan se je udeležil jutranjega srečanja udeležencev s predstavniki organizatorja, izvedel nekaj koristnih informacij, midve z Andrejo pa sva čuvali našega rešilkota. Ker smo se že včeraj z Mačkom in Čehom ter Avstralci dogovorili, da bomo vozili skupaj, smo jih počakali. Fantje so očitno tudi imeli kratko noč, ker je trajalo in trajalo, da so spakirali in se napokali v avte. No, kot je rekel enkrat Maček, me punce pač potrebujemo malo več časa, da se uredimo. Okrog pol 7h smo odrinili in se podali na pot proti Mavretansko senegalski meji. Ker povsod opozarjajo, da mejni prehod Rosso ni primeren za  prečkanje meje, ker skoraj vsakogar ali oropajo, nadlegujejo ali ogoljufajo, smo se vsi kompletno preusmerili na mejni prehod Diama, približno 100km zahodno. Seveda je že v roadbooku pisalo, da je pot do mejnega prehoda »dirty road«, ampak da nas čaka taka pustolovščina, si pa niti v sanjah nismo predstavljali. Ob poti do razcepa smo peljali skozi mavretanske vasi, v katerih smo videli pisane hišice in polno otrok, ki so se počasi odpravljali v šole.

 
Vmes nas je seveda ustavila nekajkrat tudi policija, ki smo ji morali predati »fiche« (še dobro, da sem jih stiskala v enormnih količinah, da nimamo še s tem problemov. Miha in Matjaž iz katrce, sta jih že morala fotokopirati).

Ob eni taki kontroli se je pojavil še nek domačin, ki je Žana skušal prepričati, da moramo obrniti in po neki novi cesti iti do Diame. Ker nam je teta Garmin kazala drugo smer, se mu seveda nismo dali in smo šli svojo pot. Miha in Matjaž sta s katrco vozila pred nami, za nami pa so se kmalu našli še Gisleti (v resnici jim je ime Gisle, Kenneth in Franck) in skupaj smo zapeljali v sam prah in pesek. Enkrat dol, drugič gor, potem desno in spet čez nasip in malo levo in nazaj čez nasip in mimo bikov, med kravami, ob kozah in oslovskih vpregah. Prerukalo nas je pa tako, da bi lahko rekla, da je bil potres vsaj 8. stopnje. Sicer brez poškodb, ampak pozabiš pa nikoli! Po mojem smo se vsi bali, da ne bi naleteli še na kakšen pesek, ker res ne vem kdo bi nas lahko izvlekel. Ko se je peščena pot kolikor toliko umirila, se je začel utrjen makadam, ki je bil že dobro načet in narebran. Žan ni mogel voziti prav hitro, saj si vseeno najprej želimo pripeljati našega rešilkota v Mali, kjer ga bodo lahko še kar nekaj let koristno uporabljali.

Parkrat smo se ustavili, da smo fotografirali živali, ki smo jih srečevali ob poti. Teh 100km poti je potekalo namreč skozi močvirje, nacionalni park in srečali smo svinje bradavičarke, jate nešteto ptic, ki so se lovile v zraku, flaminge, pelikane, čaplje več vrst in kuščarje.

Čeprav se nam je zdelo, da smo se vozili celo dopoldne, smo po 2 urah ropotanja in pretresanja le prispeli do Mavretanske meje (je med vožnjo rekel Žan, da če pa zdaj ne bo kaj stran padl od avta, se ga bo splačal pa kar nazaj domov peljat!). Tam je šlo neverjetno hitro, en vojak ali policaj ali karkoli je že bil, nas je nekaj časa zabaval, potem pa je postal že malo obleden. Seveda se je spet nalepil name in komaj sem se ga rešila, še posebno, ker ga je Maček ves čas vzpodbujal h kozlarijam.

Ko smo bili v dobrih 29 minutah že pripravljeni na vstop v Senegal, smo nič hudega sluteč pričakovali, da bo tudi tam potekalo vse skupaj tako hitro. Spet smo se ušteli, kaj pa!

Ustavili smo sredi mosta (mimogrede, za kakšnih 100m mosta smo morali plačati 8 EUR – kraja sredi belega dne!), Žan je skočil do policije in čakal in čakal. Na meji pa niti WCja, kaj šele kakšne kave ali pijače ali česarkoli. Pa naj še kdo reče, da je pri nas hudo čakati na meji 2 uri! Takoj zamenjam!

Na wc sem šla kar med 2 parkirana kamiona, pa še to nisem ziher, če me ni kdo zijal. Ko smo se ustavili na mostu, so že pritekli umazani otroci do naših avtomobilov in izsiljevali kaduje, darilca. Seveda se je našlo kar nekaj naših kolegov, ki so jim kaj dali in s tem dosegli, da jih je priletelo vsaj še 20, ki so potem težili naokoli. Smo se Slovenci pogovarjali, da kaj folku ni jasno, da podpirajo tako fehtanje. Taki signali ali sporočila pomenijo samo, da se splača težiti turistom, ne pa delati in s tem zaslužiti. Najverjetneje, glede na to, da naokoli ni bilo kakšne vasi ali naselja, jih nekdo dopoldan pripelje in jih zvečer pride iskat in pobere, kar so nabrali. Katastrofa, res. Ko je Žan končal s potnimi listi v eni kučici, se je moral postaviti še v gručo pred drugo kučico, kjer so pa pobirali potne liste voznika in prometno dovoljenje avtomobila.

Možje postave iz Senegala so dokumente pobrali in se zaprli v svojo majhno hišico in pisali in pisali in neskončno pisali. Iz pričakovane ure čakanje se je vse skupaj zavleklo na dobrih 5 in pol. Nas je najbolj skrbelo to, da ne bi proti Dakarju vozili ponoči. Ampak bili smo na dobri poti. Vmes sem šla v nek multicenter (beri podrtija s slamnato streho), kjer so prodajali pijačo, sendviče, zamenjali denar in prodajali zavarovanja za avto. Za 30 EUR smo za 1 mesec zavarovali našega rešilkota za Senegal, Mali in še nekaj afriških držav. Smo že razmišljali, da bi malo podaljšali našo pot in se še kam odpeljali.

Mama, ki mi je Augyje zamenjala v franke, je z rokami zraven delala Avstralcem sendviče, pa mečkala denar, pa še kozarec pomila. Bljak!

Če bi jo Andreja videla, bi jo pošpricala z razkužilom in takoj uničila najmanj dva paketka, pa še ne vem, če bi pomagalo.

Ko smo se že malo načakali, smo opazili, da so organizatorji očitno podkupili uradnike, saj so  tudi tisti Madžari, ki so na mejo prispeli za nami, prejeli svoje potne liste pred nami. Zadnji, kot pasja jajca, smo čakali Gisleti, Maček in Čeh in mi. No, pa Avstralci. Počasi smo se nabrali in odrinili proti Dakarju. Vmes smo šli še tankat in se peljali mimo prvega večjega mesta. Tale Senegal nam je vsem všeč, saj so ljudje nasmejani, nevsiljivi, prijazno mahajo, glasba v avtomobilih, na ulici, po restavracijah, trgovinah.

Kmalu se je znočilo, z ostalimi se nismo več držali skupaj in mi smo se odločili, da ne gremo direktno do Lac Rosa, saj ponoči itak ne bomo nič videli. Po mestu Thies smo malo iskali hotel, ampak trud je bil poplačan. Sobe so lepe, prostorne, kopalnica vrhunska. Žan je bil res utrujen, saj ponoči ni dobro spal, potem nora cesta, čakanje na meji in vožnja ponoči. V Senegalu je promet sicer bolj urejen kot v Mavretaniji, ampak so pa mahnjeni na luči, vozijo z dolgimi, prižgejo še meglenke in še kakšne dodatke. Upam, da nam res ne bo treba več voziti ponoči.

Moram še povedat, da je tale odprava nora, carska, neverjetna, polna doživetij.

Mi Kekci res uživamo. Lepo smo si razdelili naloge, Žan v glavnem vozi in plačuje s »šiškarco« (denarnica, kjer hranimo lokalno valuto. Ker je več različnih, kar vsem rečemo šiške), Andreja uspešno navigira, jaz pa vnašam koordinate in berem roadbook in Lonely Planet.

Danes smo tudi izvedeli, da bomo rešilkota podarili v Maliju vasi, ki nujno potrebuje reševalno vozilo. Res sem ponosna in vesela, da sta me Žan in Andreja, ki sta prišla na idejo o rešilcu, povabila na to avanturo in da lahko vsaj za malenkost prispevam, da bo nekaj prebivalcev Malija pravočasno prejelo medicinsko pomoč.