7. dan: Goulmime –Boujdour 595 km

Še dobro, da smo včeraj ostali v hotelu, da smo se zjutraj lahko v miru stuširali, še zadnjič pred kampiranjem. Zajtrk je bil nebeški, same sladice, puter kot se šika, med in kava za prste obliznit. Da ne govorimo o sveže stisnjenem soku maroških pomaranč.

Še zadnjič smo kar pri zajtrku preverili elektronsko pošto in se odpravili proti pravi puščavi.Ko smo manevrirali po cesti, da bi našli pravo pot, je prijazen ata na motorju kar vozil pred nami, da nismo zgrešili.

Žan je res fantastičen šofer, obvlada in je ves čas neverjetno spreten in previden voznik. Ves čas mora skoraj tekmovati za svoj košček vozišča z ogromnimi tovornjaki in džipi.

Ob poti smo zagledali dečka, ki je šel ravno proti domu, hitro smo se ustavili in mu podarili nekaj igrač, ki jih je Andreja pripravila v svojem starem ruzaku. Seveda se je tudi od ruzaka poslovila, naj služi še dečku nekaj časa. V minuti je prišla še neka ženksa, njen mož, še 2 otroka in vse smo lepo obdarili. Povabili so nas domov na čaj, ampak se nam je mudilo, saj smo vedeli, da se bo zavleklo, če bomo povabilo sprejeli. Sva pa z Andrejo Žanu skoraj obljubili, da naslednjič pa ne bo izgovorov.

Danes smo se kar naenkrat znašli tudi ob Atlantiku, kjer je bilo parkiranih veliko kemperjev. Očitno je Zahodna Sahara priljubljena destinacija. Mi nekaj časa niti nismo opazili, da smo zapustili tisti pravi Maroko, ampak kmalu se je pojavil znak o nevarnosti »kamele na cesti« in nekaj kilometrov naprej so se že pasle kamele kar ob cesti, nekatere so se po njej celo sprehajale.

Zahodna Sahara je bila dolgo pod špansko oblastjo, leta 1975 pa so jo Španci zapustili in Maroko in Mavretanija se nista mogli dogovoriti katera bi jo prevzela. Ker so se za samostojnost borili predstavniki Zahodne Sahare Polisario patrol, se je Mavretanija umaknila in tako je Maroko zasedel ozemlje. Kralj Hasan II. Je leta 1975 zbral vojake in jih kar 350.000 poslal v Zahodno Saharo, da so vzpostavili red in mir. Kasneje so Maročani naselili svoje ljudi v ta predel države in ohranili tudi vojaško prisotnost. Še danes je to čutiti, še posebno, ko smo se peljali čez mesto Laayoune, ki nekako velja za glavno mesto. Po zgradbah in videzu je čutiti, da je le to zgrajeno v zadnjem času, saj so zgradbe nove, lepe, ohranjene in tudi nasploh v mestu nismo videli veliko smeti. Privoščili smo si tudi kosilo, tokrat tagine s konjskim mesom in je bil res tako okusen, da smo ga v hipu zmazali.

Srečali smo še 2 ekipi, tudi naša stara znanca Angleža, mož in žena, ki sta se ustavila tudi v Domžalah na dan odhoda iz Budimpešte.

Po kosilu smo obiskali tudi toaletne prostore in prvič naleteli na čučavce.

Do našega današnjega cilja Boujdoure nam je ostalo še slabih 200 km in ker nismo vedeli, če je v mestu sploh kakšen hotel, smo se malo podvizali, da bi prispeli med prvimi. 

Danes smo bili končno deležni tudi pravih policijskih kontrol, razdelili smo 5 fichev in vsaj toliko darilc policajem. Na zadnji kontroli pred mestom Boujdour nam je policaj povedal, da smo počasni kot polži, saj smo šele 12. Seveda smo se takoj pritožili in povedali, da ostali goljufajo. Malo smeha ne škodi…

Takoj na vhodu v mesto smo zagledali hotel, se vseeno zapeljali še do naslednjega, tam obrnili in rezervirali sobo v hotelu Taiba. Srečali smo še nekaj ekip, očitno bo danes ta hotel poln udeležencev največjega dobrodelnega rallyja na svetu.

Šli smo pogledat tudi kamp, kjer naj bi danes vsi spali, pa smo spet naleteli le na nekaj avtomobilov. Ostali so verjetno še na poti oziroma so zasedli vse razpoložljive hotele.

Pozdravili smo vse kolege in se zapeljali do obale Atlantskega oceana, vendar zaradi oseke nismo mogli namočiti nog. Smo bili pa obdarjeni s prekrasnim sončnim zahodom. 

Ljudje tukaj so očitno že vajeni, da dobivajo darilca od turistov, zato se jih je nemalo ustavilo tudi ob našem avtu in vprašalo za cadeau (kadu) – darilce. Rajši nismo začeli razdajati, kar še imamo, ker bi takoj navalila cela množica. Opazili smo starejšega moškega, ki je živel v šotoru ob trafo postaji. Sprehajal se je po promenadi in poslušal tranzistor. Žan mu je podaril bundo in možakar jo je takoj nesel v svoj skromen dom in jo oblekel. Videlo se mu je, da je bil darila izredno vesel, saj se je občudoval. Odločili smo se, da pri njem pustimo še nekaj papirja, da si bo lahko zakuril, saj je zvečer tukaj kar mraz.

Čeprav smo jedli kosilo in res nismo bili pretirano lačni, smo želeli poskusiti kamelje meso, saj je znano, da ravno tukaj v Boujdorju zanjo pripraviti meso te vrste.

Usedli smo se v najbolj polno restavracijo, pristno seveda, in se ponovno danes najedli. Meso je bilo v obliki malih polpetov, spečeno na žaru in izredno okusno. Žan se je pa mučil tudi z neke vrste fižolom. 

Ko smo se vračali v hotel, so nas obkrožili otrocim ki neumorno prosijo za darilca. Ko se pogovarjaš z enim ali dvema, jih kmalu za vsak slučaj prileti še vsaj 5. Žan jih je poskušal kot pravi očka spraviti spat, a se niso dali. Kar naenkrat niso nič razumeli.

Sobe so res bolj osnovne, pa saj za slabih 30€ za vse 3 niti ne moremo pričakovati kakšnega večjega luksuza. Sem pa vzela iz ruzaka domačo rjuho in jo za vsak slučaj pogrnila po postelji, tudi spalke nam bodo prišle danes že prav.

Čeprav smo še zjutraj mislili, da se poslavljamo do civiliziranih krajev, smo imeli srečo tudi danes. Neverjetno, v hotelu je tudi wi-fi, pa to ste verjetno do tega stavka že ugotovili. Jutri pa se res, res odpravljamo v čisto puščavo in čisto na mejo z Mavretanijo, kjer pa res ni niti nobenega kraja, kaj šele hotela. 

No, bomo videli…

Žan je že skoraj obupal, da bomo našli kakšen neciviliziran kotiček Afrike.