4. dan: Asilah - Azrou: 450 km

Zajtrk v hotelu je bil predvsem zanimiv. Zanič puter, približna marmelada in majcena omleta. Kruh je bil pa v redu, kavo tudi znajo skuhati. Pokukali smo tudi v hotel, saj se podnevi bolje vidi. Imajo bazen in prekrasno čajnico. V sobi smo na postelji dobili zelena pregrinjala, na katerih je bil vzorec enak kot na zavesah in štukaturi na stenah. Presenečenje nas je čakalo v čajnici, kjer se je sicer v drugi barvi pokazal enak vzorec, ki se je ponovil tudi v jedilnici.

Ko je Žan opravljal jutranja opravila, sva z Andrejo klepetali z nočnim varnostnikom, ki nama je na telefonu pokazal slike svojih otrok in vnukov, povedal, da je star 61 let in da mora delati, da preživi družino. Ker je bil prijazen, je tudi on dobil Supradyn.

Teto Garmin smo nastavili na smer Kenifra in to po koordinatah. Spoznali smo novo malo skrivnost naloženih kart. Včeraj smo namreč že obupovali, ker nismo našli države, da bi jo vnesli. Danes pa juhuhu, možno je tudi drugače. Smer vodenja je samo indikativna, voznik pa sam določa ustrezno cesto, kateri bo sledil. Zadeva sploh ne laufa tako slabo.

Na poti smo se ustavili na počivališču, kjer so imeli zelo čiste WCje, privoščili smo si cafe au lait in se pomartinčkali na prijetnem soncu na 17 stopinjah.

Ob poti proti Rabatu imajo v Maroku na kilometre nasadov jagod in rastlinjake z bananovci. Ves čas smo opazovali en kup dogajanja ob cestah, srečali smo tudi trimčkarje.

Pri Rabatu smo zavili proti Meknesu, Žan je bil vesel kot radio, da je kar vriskal, ko je končno lahko vozil po pravi afriški cesti. »To pa je zdaj pravi dopust,« je rekel. Dohiteli smo tudi tovornjak, napolnjen do vrha in še čez, ki je bil nagnjen, da smo samo čakali, da se bo prevrnil.

Žanu se je dogajalo nenormalno, saj je vozni park v Maroku menda neizmerno zanimiv, videl je celo avtomobil, ki ga ni poznal. Pravi, da mu je žal, ker s seboj ni vzel avtokataloga.

Prispeli smo do Azrouja, se odločili, da gremo poskusiti pravo maroško kosilo in poiskali restavracijo. Žan je privlekel na plano svoj neverjetno bogat zaklad francoskih besed (manže, tažin, sekond rotond adrua). Pomagal si je tudi s pantomimo (kazal na usta – očitno je delovalo). Ko se je vse zmenil v francoščini, sva z Andrejo samo gledali. Uspelo nam je najti pravo, pristno restavracijo. Naročili smo pol pečenega piščanca, ki je prav lepo dišal in tagine z govedino in zelenjavo. Dobili smo še pomfri, kruh, olive in pili standardno coca colo in pivo. Pivo je bilo zavito pa v štanjol papir, da se s ceste ni videlo kaj imamo. Kot, da ne bi nihče poznal oblike steklenice od piva in da ne vejo katero steklenico se zavije v štanjol!

Odpeljali smo se naprej proti Kenifri, kjer naj bi po prvotnih informacijah in na kartici bil današnji cilj. Po nekaj kilometrih vožnje, tudi po makedamu, dveh policijskih kontrolah, ki nas nista ustavili, pravi Žan, da naj vnesem koordinate hotela. Pogledam v roadbook in glej ga zlomka, sploh ni cilj v Kenifri ampak v bližini Azroua. Torej smo obrnili in nazaj in vnesli prave koordinate. Cilj je bil malo naprej od Azroua in sicer v Euro campu. Ko smo zapeljali na vhod v kompleks, so nas fotografirali kot prave male zmagovalce in odpeljali do parkirišča, kjer so bili parkirani samo 3 avtomobili pred nami.

Torej smo prispeli na cilj med prvimi. Žan je takoj odhitel na recepcijo poskusit srečo glede sobe, ampak žal je bilo vse zasedeno. Je pa kmalu pritekel nek mladenič in Andrejo in Žana peljal do nekega drugega poslopja in kot sta mi rekla, naj bi tip menda ponudil svojo sobo. Kasneje sta razložila celotno situacijo. Pred recepcijo se je nahajal mini razgledni stolp, na katerem je stal moški v črni obleki in gledal proti vhodu. Menda si je izbral prav nas in nam ponudil to sobo in celo gratis. Potem smo izvedeli, da je moški iz Abu Dhabija in je vložil nekaj drobiža v gradnjo tega res prekrasnega in ogromnega kompleksa. Obeta se še bazen, zabaviščni park in diskoteka. Danes pa je že kamp za avtodome z vsemi možnimi priklopi, s katerimi bi se npr. v Bohinju obliznili vse prste, če bi ga imeli. S Sobo smo menda dobili tudi svojo gardedamo, ki si je zapisala naša imena in nam ponudila, da jo lahko kadarkoli za karkoli pokličemo in povprašamo.

V zunanji kuhinji so nam že pripravili res fino večerjo in počasi so začele prihajati še ostale ekipe.

Pisala sem tudi Funck team ekipi, ki sta šele pozno zvečer sporočila, da je bila etapa čisto nora in da so vozili čez reke, ostajali v blatu in da je še ogromno ekip, ki se poja po srednjem Atlasu. Pogovarjali smo se tudi Z Isladncema, ki sta parkirala ob našem rešilcu, zanimalo pa nas je predvsem, kako sta onadva prečkala mejo. Očitno so se na nas včeraj učili, saj smo bili med prvimi, saj so ostale ekipe zmetalo po približno 50 EUR, da so jih sploh spustili v državo. Jah, mi smo bili malo škrt, pa so danes morali nadoknaditi.

Počasi se je znočilo, postalo je mraz in odšli smo do sobe.

Soba je zelo lepa, čisto nova, v njej smo prvi gostje. Pustimo malenkosti, da na vhodu v kopalnico in WC ni vrat in da ni tople vode, je bila pa že prižgana televizija. So nas pa prosili, da ne povemo nikomur kje smo spali in da je bilo gratis. Vsekakor hvala bossu.

Še nekaj podatkov za tiste, ki jih ne zanimajo toliko naša doživetja kot tehnične stvari: rešilec ima porabo približno 12 litrov na 100 km. Olja še nismo dotočili, ga pa Žan redno spremlja. Škripanja in cviljenja ostajajo na približno enaki ravni že od štarta.



(Ker sem moral uporabljati copy/paste, je mogoče kaka zmešnjava pri slikah. Bodo uredili sami, ko pridejo do spodobne internet povezave. Peter)