2. dan: Genova - Valencia (cca. 1200 km)

Pred dnevi naju je Žan prosil, če shraniva rezervni ključ od Kekecmobila. Najprej sva mislili, da se šali, potem pa sva resno naglas razmišljali, čemu bi to bilo dobro. Pa saj rezervni ključ je pa ja za v avto, za spravit v kakšen predal.

Danes zjutraj, ko smo se odpravljali izpred Novotel hotela v Genovi, sva izvedeli kruto resnico. Nič hudega sluteč in ne vedoč, da se naš Kekecmobil po svoji lastni presoji kdaj pa kdaj zaklene tudi sam, sem hotela zapreti oboje vrat, da se ne bi shladilo. V momentu je Žan zavpil, da kje so ključi. Kletvic ne bom pisala, ni dovolj prostora na blogu. Ampak kurjo srečo sem pa imela, da so vrata prtljažnika ostala odprta. Žan je s panterskim skokom skočil v avto, premetal malo robe in se z jeguljino iznajdljivostjo prebil do prvih vrat in jih odprl. Še dobro...naslednja stvar je bila seveda, da sem se prostovoljno javila, da bo odslej rezervni ključ pri meni in to čisto pri meni, sem prisegla, da ga nikoli (razen,ko bom pod tušem) ne dam od sebe. Sicer pa ne bi bilo nobenih težav, če ne bi Žan ključev vrgel na sedež in tudi on zaprl vrata :):).

Zjutraj smo se najprej udeležili jutranjega briefinga. Točno ob 6h zjutraj smo vstali in se v slabe pol ure uredili in odhiteli v preddverje. Ko smo izstopili iz dvigala, nas je skoraj odneslo, saj se skoraj ni dalo hoditi med vsemi tistimi ljudmi. Briefing se je začel, zagledali smo Roberta in poslušali nekaj koristnih stvari.

Vsi ti ljudje pa niso bili v hotelu od včeraj, ampak so prispeli šele proti jutru. Robert je povedal, da sta s Teo do hotela, kjer je bila tudi zadnja kontrolna točka za tekmovalne ekipe, prispela ob pol 3h zjutraj, pa stra bila prva. Ostali so prispeli šele malo pred briefingom, nekaterih pa sploh še ni bilo na prizorišču.

Žan je ugotovil tudi, da nam manjka nekaj dokumentov, zato se je posvetoval s predstavnico organizatorja.

Ko smo izvedeli, da se bodo potrudili, da nam jih zagotovijo, če pa ne, si lahko pa uredimo sami brez problema, smo poklepetali še s Teo in Robertom in se odpeljali iz Genove novim dogodivščinam naproti.

Pot po avtocesti je bila precej dolgočasna, meni se je zdelo, da ves čas med tuneli vozimo navzdol, pa nikakor nismo prišli do dol. Pokrajina suha, sredozemsko rastje, zeleno, hiše vse na prisojni strani s pogledom na morje, kičasto.

Ob postanku na naslednji bencinski postaji sva se z Žanom zamenjala, postala sem ponosna uradna voznica našega Kekecmobila na dirki Budapest Bamako.

Z Andrejo sva uspešno navigirali in pripeljali Žana in naš avto do Španije, kjer pa je spet Žan prevzel krmilo.

Da je Francija prijazna nam udeležencem dirke, smo ugotovili na bencinski postaji Agip, kjer smo srečali kolege z dirke. Prav fino se je ustaviti in srečati koga z veliko nalepko s štartno številko.

Ustavili smo se pa zato, ker nas je Robert prosil, če pošljemo nekaj slikic Funck teama njegovemu bratu Jakobu. Rečeno - storjeno, na Agipu so samo za nas imeli free wi fi (je rekel mojster za pultom: Yes, it's free, only for you - gratis!)

Pot se je vlekla mimo Barcelone, kjer nas je presenetil izredno zgoščen promet, saj se je večina prebivalcev Katalonije vlekla nazaj z nedeljskih izletov in požrtij.

Sporočam vsem, ki so si zaželeli šal ali mikico od Barcelone ali Messija, da smo žal ob 9h zvečer samo peljali mimo Barcelone. Obljubim za naslednjič, velja?

Skupaj smo se odločili, da bomo vozili, dokler bo Žan pri močeh in poskušali priti čim dlje. Žan car je pripeljal vse do Valencie.

Ob polnoči smo končno padli v postelje in uživali v zasluženem počitku.

Jutri pa via Maroko.

Žan in Andreja lepo pošiljava poljubčke Ajdi, Brini in Titi!