Iz Valencie smo ga pičili direktno proti trajektu. Žan je ustavil samo dvakrat in še to samo zato, ker je bil naš rešilec žejen.
Pot oziroma avtocesta preko Španije je dokaj zanimiva, žal pa nimamo niti enega zemljevida ali vodiča, da bi lahko sproti gledali kod se peljemo. Takoj, ko smo krenili iz hotela blizu Valencie, smo lahko občudovali neskončne nasade pomaranč, mandarin, limon in še česa (nismo vedeli katera drevesa so bila, ker ni bilo sadežev in ne listja), tudi oljk.
Naš rešilec je na tej poti zaenkrat dosegel višinski rekord 1380 m nekje proti koncu Španije, prelaz »de la M…«.
Slišali smo se tudi z Jakobom, Robertovim bratom, ki nas je obvestil, da bo jutri poslal prispevek v Slovenske novice z našo sliko. No, ko bo kdo to videl, naj poskenira in mi pošlje po mejlu, da se še mi vidimo.
Pri Malagi smo se skoraj skregali z gospo Garmin, saj smo zaradi nove avtoceste in obračanja izgubili kakšne pol ure in smo potem kar malo trepetali, če nam bo le uspelo priti pravočasno do Tarife.
Nekaj čez 8 nam je uspelo, ob 9h zvečer pa je bil odhod trajekta (hvala Perotu za informacije). Z Andrejo sva hitro stekli do blagajne in kupili karte (37 EUR na osebo, 93 EUR za avto – enosmerna). Ob dovozu na trajekt smo imeli že prvi zaplet, kar je znak, da počasi le zapuščamo našo urejeno Evropo. Ženska na blagajni nama je pozabila dati nek zelen papir za avto, zato smo komaj dopovedali pomembnežu na vhodu na trajekt, da ga nimamo, ker ga nismo dobili. Pa nas je vseeno spustil naprej. Na trajektu je bilo parkiranih mogoče vsega skupaj 20 kombijev, tovornjak in nekaj osebnih avtomobilov.
Srečali smo tudi Norvežane, ki nas že v Evropi na cesti niso kaj prida obrajtali, saj smo jim mi blendali, trobili in jim mahali, oni pa nič. Smo bili že malo užaljeni, pa se potem takole srečamo. Gisle nam je malo razložil kako so potovali do Tarife, ko smo skupaj izpolnjevali formularje, ki smo jih oddali na kontroli potnih listov, kjer smo prejeli žige, njegova 2 sopotnika pa sta bila bolj ohol. Ker smo na kontroli dobili tudi obrazec, ki ga je potrebno izpolniti zato, da se lahko voziš z avtom po Maroku, smo jim to tudi povedali, saj bi drugače morali nanj čakati pri vstopu v državo. Pa niti niso rekli hvala, zato smo se skoraj že odločili, da jim ne pomagamo več, ker take vzvišenosti pa res ne bomo prenašali, če ni nujno potrebno. Ko pa smo se usedli za mizo, so prisedli tudi oni in smo se čisto normalno pogovarjali. Torej smo se odločili, da bomo prijatelji še naprej J.
Nekaj čez 8 nam je uspelo, ob 9h zvečer pa je bil odhod trajekta (hvala Perotu za informacije). Z Andrejo sva hitro stekli do blagajne in kupili karte (37 EUR na osebo, 93 EUR za avto – enosmerna). Ob dovozu na trajekt smo imeli že prvi zaplet, kar je znak, da počasi le zapuščamo našo urejeno Evropo. Ženska na blagajni nama je pozabila dati nek zelen papir za avto, zato smo komaj dopovedali pomembnežu na vhodu na trajekt, da ga nimamo, ker ga nismo dobili. Pa nas je vseeno spustil naprej. Na trajektu je bilo parkiranih mogoče vsega skupaj 20 kombijev, tovornjak in nekaj osebnih avtomobilov.
Srečali smo tudi Norvežane, ki nas že v Evropi na cesti niso kaj prida obrajtali, saj smo jim mi blendali, trobili in jim mahali, oni pa nič. Smo bili že malo užaljeni, pa se potem takole srečamo. Gisle nam je malo razložil kako so potovali do Tarife, ko smo skupaj izpolnjevali formularje, ki smo jih oddali na kontroli potnih listov, kjer smo prejeli žige, njegova 2 sopotnika pa sta bila bolj ohol. Ker smo na kontroli dobili tudi obrazec, ki ga je potrebno izpolniti zato, da se lahko voziš z avtom po Maroku, smo jim to tudi povedali, saj bi drugače morali nanj čakati pri vstopu v državo. Pa niti niso rekli hvala, zato smo se skoraj že odločili, da jim ne pomagamo več, ker take vzvišenosti pa res ne bomo prenašali, če ni nujno potrebno. Ko pa smo se usedli za mizo, so prisedli tudi oni in smo se čisto normalno pogovarjali. Torej smo se odločili, da bomo prijatelji še naprej J.
Po pristanku trajekta smo najprej zavili tja, kamor zavijejo vsi, ki pripeljejo iz TarIfe. Seveda ni bilo OK, takoj so nas poslali drugam, kjer so s kombijem že čakali domačini in Senegalci, ki so ravno spravljali vse iz kombija. Priletel je moški, ki se je predstavil kot policaj in nas najprej vprašal v katerem jeziku se bomo pogovarjali. Ker smo lahko izbirali, smo se seveda odločili za angleščino, ker francosko ne znamo pa res popolnoma nič. Pa nam je razložil, da bomo šli čez kontrolo in nas spraševal kaj imamo v avtu. Kmalu sta prišla še 2 moška, eden je imel celo ta pravo kapo na glavi in eden je vzel potne liste, drugi je hotel zelen papir, tretji je Žana nekam odpeljal. Nekaj časa smo čakali, nakar je nekdo prišel povedat, da z rešilcem ne smemo v Maroko in čeprav smo hiteli razlagati namen naše poti in vse ostalo, ni pomagalo. Čez čas se je ta glavni možakar odločil, da moramo z lepinim trakom prelepiti napise AMBULANCE in vse lučke na strehi, pa bo šlo. Žan je to takoj storil, potem pa so spet nekam nesli potne liste in spet je Žan nekam moral z njimi, midve z Andrejo pa sva bili deležni družbe prvega možakarja,ki je bil policaj (menda…). Pa nama je povedal, da bo ob polnoči zaključil, šel domov spat, jutri bo pa malo športal (ukvarja se pa itak z vsem – teče, boksa, igra nogomet,…). Žan in Andreja sta se kar režala, ker me je spraševal in spraševal. Seveda je bilo njegovo drugo vprašanje, takoj potem, ko je izvedel od kod prihajamo, koliko imam otrok. Ker je bil moj odgovor 0, se je pa začelo… Skratka, on bi pa kar rad, da jaz ostanem dlje v Maroku, bi me peljal v Agadir in Essouiro plavat (ker sem v Maroku že bila in ravno tako januarja, vem kakšne so temperature tam in definitivno niso primerne za plavanje!!), pa sprehajala bi se, pa kdo ve kaj še. Je imel pa ženo in otroke, ampak jih je pustil in je zdaj samski, tako kot jaz. Hehehe, meni se je smejalo, Andreja je pa kar gledala kaj se dogaja. Ona je rešena, ker ima s sabo moža.
Po prvem klepetu se je pa policaj odločil, da mora videli kaj prevažamo. Sem najprej zavzdihnila, če res moramo, ker je Žan revež cel dan pakiral v avto in spravil robo v rešilca na milimetre. Pa je prijazno povedal, da ni nujno, da lahko pa do jutri zjutraj počakamo, da gre avto čez skener. Lahko si mislite, da smo začeli nositi iz avta. Vmes nam je kao še nekdo prišel pomagat, itak imajo par modelov namontiranih, ki potem zahtevajo plačilo in se vedno nekaj pregovarjaš koliko. »Pa dobro, bomo že na koncu«, sem si mislila, »itak nimamo še dirhamov, mu bomo kaj drugega dali«.
Policaj nam je pregledal vse škatle, še v moj ruzak je segel kar globoko, ne vem, ali mu je pasalo ali kaj, ker v Majheničevo boršo se mu pa ni dalo.
Žana so kmalu spet nekam odpeljali, nazaj je prišel z listom papirja, kamor smo morali napisati spisek stvari, ki jih imamo v avtu. In to kosovno! Ja, seveda!
Spisek je bil kmalu pripravljen, Žan ga je moral odnesti spet nekam v neko pisarno, nekdo je odnesel potne liste, nama so pa naročili, da spakirava nazaj v avto. Najprej si nisva upali, ker nisva bili prepričani, da bova zmogli vse prav narediti. Ker Žana ni bilo na spregled ne s papirji in ne s potnimi listi, sva se lotili dela. Celo uspelo nama je, Andreja je bila vodja pakiranja in je znala. Najin novi prijatelj mi je celo dovolil, da fotografiram naš podvig, ni pa pozabil, poudariti, da drugače to ni legalno, ampak jaz pa lahko, samo hitro.
Čez nekaj minut se nama je pridružil Žan, moški so pokazali, da lahko gremo, stric, ki nam je pa pomagal, je zahteval pa plačilo. Komaj smo spraskali 6 EUR in mu jih dali skupaj s Supradynom. Preden so nam pa odprli vrata v Maroko, je moral Žan še enkrat iz avta in še enkrat nesti papirje in potne liste v neko pisarno.
Po dobri uri nam je le uspelo zapeljati v Tangier in ker mesto velja za bolj nevarno, smo pot kar nadaljevali. V Tangierju se zbirajo prebivalci Afrike, ki jim je Evropa obljubljena dežela in čakajo na priložnost, da bi pobegnili čez morje. Razni agenti revežem računajo okrog 1000 EUR, ampak ne garantirajo, da bodo res prišli do Evrope. Vsako leto na obalo Maroka in Španije naplavi vsaj 500 trupel tistih, ki so plačali za nekaj, kar niso dobili – boljšo prihodnost.
Okrog polnoči smo ob cesti zagledali bankomat, Žan je ustavil avto - Andreja ga je takoj zaklenila - stekel do bankomata, hitro vzel denar in ko je prišel nazaj do avta, je Andreja šele lahko odklenila avto. Mimo se je ravno takrat sprehodil nek domačin s kapuco na glavi in Žan je kar malce hitreje stopil proti avtu. Po nekaj kilometrih smo se ustavili na počivališču na avtocesti, da smo malo zadihali in povprašali za hotel. Povedali so nam, da je najbližji hotel v Asilahu in res smo ga našli. Ob 1h zjutraj sicer, ampak recepcija je bila odprta, varnostnik pred hotelom pa nam je hitro pomagal parkirati. Šli smo v sobo, se najprej malo pozabavali s klimo, ki je bila celo kombinirana in si nastavili gretje, saj je bilo v sobi komaj nekaj stopinj. Skočili smo v vlažne postelje in zaspali.
Okrog polnoči smo ob cesti zagledali bankomat, Žan je ustavil avto - Andreja ga je takoj zaklenila - stekel do bankomata, hitro vzel denar in ko je prišel nazaj do avta, je Andreja šele lahko odklenila avto. Mimo se je ravno takrat sprehodil nek domačin s kapuco na glavi in Žan je kar malce hitreje stopil proti avtu. Po nekaj kilometrih smo se ustavili na počivališču na avtocesti, da smo malo zadihali in povprašali za hotel. Povedali so nam, da je najbližji hotel v Asilahu in res smo ga našli. Ob 1h zjutraj sicer, ampak recepcija je bila odprta, varnostnik pred hotelom pa nam je hitro pomagal parkirati. Šli smo v sobo, se najprej malo pozabavali s klimo, ki je bila celo kombinirana in si nastavili gretje, saj je bilo v sobi komaj nekaj stopinj. Skočili smo v vlažne postelje in zaspali.
(Ker sem moral uporabljati copy/paste, je mogoče kaka zmešnjava pri slikah. Bodo uredili sami, ko pridejo do spodobne internet povezave. Peter)
Ni komentarjev:
Objavite komentar