16. dan: Diema - Bamako

Informacije SMS Kekci ( vse po našem času ):

NEDELJA 15.20: Ihaaa, po 9117 km na CILJU v Bamaku!!! Zvečer Pam odpelje rešilca. Je bila zelo vesela.

SMS SOBOTA: Smo v afriški vasici, podarili rešilca, igrače in ostalo. Jutri pa do cilja.

13. dan: Thies – Tambacounda: 420km

Včerajšnji hotel, menda multistar hotel, je imel sobe na loterijo varianto: jaz sem imela ščurka v kopalnici in vročo vodo, Andreja in Žan pa sta brez ščurka dobila mrzlo vodo. Tako imam jaz danes oprane lase, Andreja pa ne.

Iz Thiesa smo štartali okrog 9h zjutraj in ko smo želeli vnesti današnje koordinate, žal niso bile čisto prave in smo se kar namučili. Še dobro, da ima Žan neverjeten smisel in občutek za orientacijo, saj je sam od sebe našel pravo pot do Tambacounde.

Najprej je Andreja, ki ima nenormalno dobro sposobnost zapažanja opazila, da ob cesti prodajajo francoske štruce in skočila iz avta, da jih je kupila. S tem je seveda presegla svoje najnižje standarde kar se tiče higiene. 

Vozili smo med vasmi, Žan je moral paziti na oslovske vprege, konjske vprege, avtobuse, kombije, pešce, ostale voznike taksijev, motorjev, koles, kamionov in še bi lahko naštevali. Hitro smo ugotovili, da nam danes ne bo uspelo priti do Nacionalnega parka, kjer je današnji bivak, do večera, zato smo že vmes sprejeli soglasno odločitev, da prespimo v Tambacoundi. Tako nam je ostalo kakšno uro več časa, da smo si privoščili pravi mali slovenski piknik v senci baobaba. 

Mimo nas je cel dan drvela čisto tipična afriška savana, k sreči nismo videli divjih živali, razen ptic.

Danes nam je pot prečkalo kar nekaj čred govedi, koz, ovac in oslov. Takrat je bilo treba lepo ustaviti in počakati, da so se sprehodili čez cesto. Nikoli ne veš, od kje lahko prišiba še kakšna žival.

srednji mini bus ni zavijal levo, ampak je tako zasukan, da je vozil naravnost

Danes smo močno zavirali samo enkrat, ko je Žana presenetil domačin, ki se je najprej pognal čez cesto, nato pa se na sredini premislil.

Ob prihodu v Tambacoundo  smo takoj zagledali Auberge, ki smo si ga že prej izbrali v Lonely Planetu. Komaj smo dobili sobi in to v bungalovih, zgrajenih po vzorcu tukajšnjih tipičnih vaških kočic. Sicer ni ne vem kako razkošno, je pa čisto.

Ko smo popili kakšno rundo ali dve kave in coca cole, so začeli mimo voziti še ostali »Bamakovci«. Ustavili so se Oskarji in Desert Snow. Povedali so nam, da so včeraj do Lac Roso prišli šele ob pol 1h zjutraj. Joj, kakšno neverjetno srečo imamo, da že prej predvidimo težave in si že prej uredimo pravo prenočišče. Da se ne bomo hvalili prezgodaj (tudi danes nam je to uspelo)…

Naročili smo večerjo kar tukaj, ampak smo imeli kar nekaj dela, da smo uspeli raztolmačiti tukajšnji gostiteljici, ki se je, mimogrede, preoblekla že vsaj 3x (po mojem Andreja že malo čudno gleda…). Povrh vsega je pa prej prišla k Žanu po denar za večerjo in taxi, da jo bo šla lahko iskat v bratovo restavracijo. Se mi zdi, da je bil Žan tako presenečen, da niti ni razmišljal čemu mora plačati. Si je pa rekel, da je to zadnja stvar, ki jo bo plačal, če bo sledila slučajno še kakšna finta, bi pa vstali in odšli jest drugam.

Za današnje branje bloga se lahko zahvalite Žanu, ki je uspel nastaviti wi fi, da se sedaj lahko povežemo.

Evo, smo ravno dobro pojedli. Naša gostiteljica je šla po večerjo, dobili smo šavarme, ampak jih je bilo samo za par grizov. Zato smo na mizo postavili še kruh in suhe klobase in sedaj se zabavamo z Mačkom in Čehom. Neverjetno, koliko doživetij v 13 dneh. Smo ugotovili, da Desert Snowu Kekci dajemo ritem (še vedno ju rugamo, ker smo jima podarili rezervni radio, da lahko uživata).

Še nekaj pojasnil od prejšnjih dni:

Vožnja po plaži do Nouakchotta: prvotno je bilo po roadbooku razumeti, da je edina pot, ki vodi s severa do Nouakchotta le po obali. Izkazalo se je, da obstaja tudi čisto »normalna« asfaltna pot. Poleg tega pa smo se odločili, da izkopavanje težkega kombija iz peska ni naše sorte adrenalinski šport, ki bi ga želeli redno izvajati.

Fotografije »dirt roada« od včeraj: zaradi ceste, kakršna je bila, smo se bolj ali manj oklepali golega življenja in nihče med molitvijo ni pomislil, da bi se oklenil fotoaparata in z njim naredil par posnetkov. Povprašali bomo, če ima kdo kaj fotografij s tega dela poti, kjer so bile prepredene sledi/kolovozi na pogled res spektakularne. Mačku tudi ni uspelo posneti nobene fotografije, očitno tudi katrca ni odporna na tresljaje.

Tole še dolgujem z včerajšnje Mavretansko senegalske meje:

 Foto by Maček Matjaž

12. dan: Nouakchott – Thies: 570km

Če smo se še včeraj hvalili kako lepo ležerno smo preživeli včerajšnji dan, smo danes pokasirali vse za nazaj.

Ker je bil briefing v kampu (naš hotel je bil pa približno 10 km stran) že ob 5h zjutraj, smo se zbudili že ob 4h in brez zajtrka odhiteli proti kampu. Žan se je udeležil jutranjega srečanja udeležencev s predstavniki organizatorja, izvedel nekaj koristnih informacij, midve z Andrejo pa sva čuvali našega rešilkota. Ker smo se že včeraj z Mačkom in Čehom ter Avstralci dogovorili, da bomo vozili skupaj, smo jih počakali. Fantje so očitno tudi imeli kratko noč, ker je trajalo in trajalo, da so spakirali in se napokali v avte. No, kot je rekel enkrat Maček, me punce pač potrebujemo malo več časa, da se uredimo. Okrog pol 7h smo odrinili in se podali na pot proti Mavretansko senegalski meji. Ker povsod opozarjajo, da mejni prehod Rosso ni primeren za  prečkanje meje, ker skoraj vsakogar ali oropajo, nadlegujejo ali ogoljufajo, smo se vsi kompletno preusmerili na mejni prehod Diama, približno 100km zahodno. Seveda je že v roadbooku pisalo, da je pot do mejnega prehoda »dirty road«, ampak da nas čaka taka pustolovščina, si pa niti v sanjah nismo predstavljali. Ob poti do razcepa smo peljali skozi mavretanske vasi, v katerih smo videli pisane hišice in polno otrok, ki so se počasi odpravljali v šole.

 
Vmes nas je seveda ustavila nekajkrat tudi policija, ki smo ji morali predati »fiche« (še dobro, da sem jih stiskala v enormnih količinah, da nimamo še s tem problemov. Miha in Matjaž iz katrce, sta jih že morala fotokopirati).

Ob eni taki kontroli se je pojavil še nek domačin, ki je Žana skušal prepričati, da moramo obrniti in po neki novi cesti iti do Diame. Ker nam je teta Garmin kazala drugo smer, se mu seveda nismo dali in smo šli svojo pot. Miha in Matjaž sta s katrco vozila pred nami, za nami pa so se kmalu našli še Gisleti (v resnici jim je ime Gisle, Kenneth in Franck) in skupaj smo zapeljali v sam prah in pesek. Enkrat dol, drugič gor, potem desno in spet čez nasip in malo levo in nazaj čez nasip in mimo bikov, med kravami, ob kozah in oslovskih vpregah. Prerukalo nas je pa tako, da bi lahko rekla, da je bil potres vsaj 8. stopnje. Sicer brez poškodb, ampak pozabiš pa nikoli! Po mojem smo se vsi bali, da ne bi naleteli še na kakšen pesek, ker res ne vem kdo bi nas lahko izvlekel. Ko se je peščena pot kolikor toliko umirila, se je začel utrjen makadam, ki je bil že dobro načet in narebran. Žan ni mogel voziti prav hitro, saj si vseeno najprej želimo pripeljati našega rešilkota v Mali, kjer ga bodo lahko še kar nekaj let koristno uporabljali.

Parkrat smo se ustavili, da smo fotografirali živali, ki smo jih srečevali ob poti. Teh 100km poti je potekalo namreč skozi močvirje, nacionalni park in srečali smo svinje bradavičarke, jate nešteto ptic, ki so se lovile v zraku, flaminge, pelikane, čaplje več vrst in kuščarje.

Čeprav se nam je zdelo, da smo se vozili celo dopoldne, smo po 2 urah ropotanja in pretresanja le prispeli do Mavretanske meje (je med vožnjo rekel Žan, da če pa zdaj ne bo kaj stran padl od avta, se ga bo splačal pa kar nazaj domov peljat!). Tam je šlo neverjetno hitro, en vojak ali policaj ali karkoli je že bil, nas je nekaj časa zabaval, potem pa je postal že malo obleden. Seveda se je spet nalepil name in komaj sem se ga rešila, še posebno, ker ga je Maček ves čas vzpodbujal h kozlarijam.

Ko smo bili v dobrih 29 minutah že pripravljeni na vstop v Senegal, smo nič hudega sluteč pričakovali, da bo tudi tam potekalo vse skupaj tako hitro. Spet smo se ušteli, kaj pa!

Ustavili smo sredi mosta (mimogrede, za kakšnih 100m mosta smo morali plačati 8 EUR – kraja sredi belega dne!), Žan je skočil do policije in čakal in čakal. Na meji pa niti WCja, kaj šele kakšne kave ali pijače ali česarkoli. Pa naj še kdo reče, da je pri nas hudo čakati na meji 2 uri! Takoj zamenjam!

Na wc sem šla kar med 2 parkirana kamiona, pa še to nisem ziher, če me ni kdo zijal. Ko smo se ustavili na mostu, so že pritekli umazani otroci do naših avtomobilov in izsiljevali kaduje, darilca. Seveda se je našlo kar nekaj naših kolegov, ki so jim kaj dali in s tem dosegli, da jih je priletelo vsaj še 20, ki so potem težili naokoli. Smo se Slovenci pogovarjali, da kaj folku ni jasno, da podpirajo tako fehtanje. Taki signali ali sporočila pomenijo samo, da se splača težiti turistom, ne pa delati in s tem zaslužiti. Najverjetneje, glede na to, da naokoli ni bilo kakšne vasi ali naselja, jih nekdo dopoldan pripelje in jih zvečer pride iskat in pobere, kar so nabrali. Katastrofa, res. Ko je Žan končal s potnimi listi v eni kučici, se je moral postaviti še v gručo pred drugo kučico, kjer so pa pobirali potne liste voznika in prometno dovoljenje avtomobila.

Možje postave iz Senegala so dokumente pobrali in se zaprli v svojo majhno hišico in pisali in pisali in neskončno pisali. Iz pričakovane ure čakanje se je vse skupaj zavleklo na dobrih 5 in pol. Nas je najbolj skrbelo to, da ne bi proti Dakarju vozili ponoči. Ampak bili smo na dobri poti. Vmes sem šla v nek multicenter (beri podrtija s slamnato streho), kjer so prodajali pijačo, sendviče, zamenjali denar in prodajali zavarovanja za avto. Za 30 EUR smo za 1 mesec zavarovali našega rešilkota za Senegal, Mali in še nekaj afriških držav. Smo že razmišljali, da bi malo podaljšali našo pot in se še kam odpeljali.

Mama, ki mi je Augyje zamenjala v franke, je z rokami zraven delala Avstralcem sendviče, pa mečkala denar, pa še kozarec pomila. Bljak!

Če bi jo Andreja videla, bi jo pošpricala z razkužilom in takoj uničila najmanj dva paketka, pa še ne vem, če bi pomagalo.

Ko smo se že malo načakali, smo opazili, da so organizatorji očitno podkupili uradnike, saj so  tudi tisti Madžari, ki so na mejo prispeli za nami, prejeli svoje potne liste pred nami. Zadnji, kot pasja jajca, smo čakali Gisleti, Maček in Čeh in mi. No, pa Avstralci. Počasi smo se nabrali in odrinili proti Dakarju. Vmes smo šli še tankat in se peljali mimo prvega večjega mesta. Tale Senegal nam je vsem všeč, saj so ljudje nasmejani, nevsiljivi, prijazno mahajo, glasba v avtomobilih, na ulici, po restavracijah, trgovinah.

Kmalu se je znočilo, z ostalimi se nismo več držali skupaj in mi smo se odločili, da ne gremo direktno do Lac Rosa, saj ponoči itak ne bomo nič videli. Po mestu Thies smo malo iskali hotel, ampak trud je bil poplačan. Sobe so lepe, prostorne, kopalnica vrhunska. Žan je bil res utrujen, saj ponoči ni dobro spal, potem nora cesta, čakanje na meji in vožnja ponoči. V Senegalu je promet sicer bolj urejen kot v Mavretaniji, ampak so pa mahnjeni na luči, vozijo z dolgimi, prižgejo še meglenke in še kakšne dodatke. Upam, da nam res ne bo treba več voziti ponoči.

Moram še povedat, da je tale odprava nora, carska, neverjetna, polna doživetij.

Mi Kekci res uživamo. Lepo smo si razdelili naloge, Žan v glavnem vozi in plačuje s »šiškarco« (denarnica, kjer hranimo lokalno valuto. Ker je več različnih, kar vsem rečemo šiške), Andreja uspešno navigira, jaz pa vnašam koordinate in berem roadbook in Lonely Planet.

Danes smo tudi izvedeli, da bomo rešilkota podarili v Maliju vasi, ki nujno potrebuje reševalno vozilo. Res sem ponosna in vesela, da sta me Žan in Andreja, ki sta prišla na idejo o rešilcu, povabila na to avanturo in da lahko vsaj za malenkost prispevam, da bo nekaj prebivalcev Malija pravočasno prejelo medicinsko pomoč.

12. dan: Nouakchott - Dakar

Informacije SMS Kekci ( vse po našem času ):

SREDA 14.42: Iz Mavretanije smo že šli, sedaj čakamo za vstop v Senegal. Očitno bomo dan preživeli v vrstah. Je pa oblačno, vsaj ne pripeka preveč. Kup otrok fehta za darilca, prava Afrika. Smo pa do meje vozili po 100 km dirty road, prava Afrika, okrog nas svinje bradavičarke in jate ptic ter kuščarji in prah s ceste.
Do Lac roso, kjer je bil včasih cilj Pariz-Dakar rallyja, imamo danes še 250 km, pa bomo zgleda spet vozili ponoči. Do Bamaka pa še cca. 2000km.

11. dan: Nouakchott: 30km

Prvi pravi ležerni dan na naši odpravi. Končno nas ni prebudila budilka, ampak promet na cesti. Po zajtrku (marmelada, palačinke, rogljički, kava, sok) smo se odpravili proti kempu Sabha. Pred hotelom smo srečali Gislete, ki so se odločili prenočiti v istem hotelu. Malo smo jim namignili, da naj se cenkajo in uspelo jim je. Povedali so nam, da so danes zjutraj, ko so vozili po plaži od B2 beach, uspeli zmočiti skoraj vse stvari, ki so jih imeli. Pri včerajšnjem srečanju s kraterjem sredi ceste so poleg obeh prebitih gum uspeli uničiti tudi amortizer.

Spotoma smo želeli najti tudi pekarno, pa nam ni uspelo. Šli smo po bencin, ki je tukaj celo cenejši (400 Auguynov= 1,1 EUR). Glede na to, da takoj za mejo bencina niti niso imeli, nam je bilo kar všeč, da smo tukaj vse potrebno opravili. Ob poti smo naleteli tudi na vulkanizerja, ampak je za dopumpanje naših gum zahteval enormno vsoto, zato je Žan rajši odpeljal naprej. Se bomo že znašli, še vedno smo se!

Do kempa nas je naša Metka Garmin peljala po pravi afriški poti, polni lukenj in posušenega blata, okrog in okrog pa resnično na tone smeti. Kar nismo mogli verjeti, ko smo zagledali še kar urejeno letovišče, čeprav za naše razmere ne bi bilo vredno ficka (za sobe so drugi plačali po 150 EUR, v sobi so lahko bivali štirje). Ostale ekipe so se počasi zbirale, mi pa smo zasedli senčnik na plaži in opazovali dogajanje v bližnjem ribiškem pristanišču. Uživali smo na soncu in pregrešno dragi kavi (3 kave in 2 coca coli = 12 EUR). Ko smo dobili policijsko spremstvo, smo se sprehodili približno 500m po peščeni plaži do ribje tržnice. Občudovali smo ribiče s tipičnimi čolni, ki so na obalo pripeljali ribe in ostale morske sadeže. Policaj nam je razložil, da je 80% ribičev Senegalcev, ki pridejo sem s trdim delom zaslužiti za potne liste in pot v Evropo, njim tako obljubljeno deželo.

Tržnica ni bila nič posebnega, kot je rekel Žan, če si ravno zraven, jo greš pogledat, če bi bili pa na drugem koncu mesta, pa niti slučajno ne bi nič zamudili, čeprav v Lonely Planetu omenjajo to tržnico kot nekaj najbolj zanimivega v tem mestu. No, to so imeli pa kar prav, čeprav ni toliko vredno. Mesto si bomo zapomnili (predvsem Žan) po za naše razmere kaotičnem poteku prometa. Na križiščih ni semaforjev , vsi zapeljejo do sredine in nato mahajo drug drugemu kdo naj se kam umakne. Močnejši zmagajo. Vožnja je bila adrenalinska, ampak Žan jo je pogumno obvladal in pri tem izgledal kot da celo uživa. Verjetno je nekje v njem skrit afriški pra-gen.

Spotoma je šel Žan še v menjalnico zamenjati EUR v Ayuguane, avto je parkiral po afriško na pol na cesti in zabičal, da ostaneva v avtu zaklenjeni. Seveda sva ga pridno ubogali.

Proti večeru smo šli jest v našo že znano Istanbul Cafe restavracijo, za katero smo uspeli narediti ogromno reklame. Tam so nas čakali Robert, Tea, Matjaž in Miha in pred jedjo smo še malo poklepetali. Hrana je bila zopet odlična, okusna in vrhunsko pripravljena.

Tudi Istanbul Cafe ostaja edina svetla točka, ki si jo upamo priporočiti vsakomur, ki ga bo zaneslo v Nouakchott .

Ker imamo jutri zjutraj ob 5h že predvideni briefing in takoj za tem odhod, bomo šli danes zgodaj spat, javimo pa se morda že jutri zvečer iz Senegala, če le najdemo internet.

Še drobna zanimivost: danes se nam je že drugič zgodilo, da je k našemu avtu pristopil domačin, ki je potarnal, da ima težave z očmi in prosil za pomoč. Prijazno smo mu razložili, da je avtomobil sicer res rešilec, ampak mi žal nismo medicinsko osebje. Potem je pa še Žan povedal, da ga je pred 4 dnevi v Guerguaratu ustavil možak, ki je imel težave z nogo. K sreči je bil tam tudi Andrej (www.e-migrator.com), ki smo ga omenili že zadnjič in je znal zadosti francosko, da je razložil, da reševalno vozilo samo peljemo, nismo pa reševalci.