Prvi dan brez lastnega prevoznega sredstva!
Kar malo čuden občutek.
Zunaj pa vroče za znoret, rekli so nam, da je okrog 40 stopinj (kasneje nam je Robert poslal fotografijo termometra v avtu, ki je kazal neverjetnih 51 stopinj!).
Po zajtrku v nam že znani libanonski restavraciji smo spokali prtljago, malo počili ("power sleep" za na pot) in popoldan zapustili hotelsko sobo. Najprej smo imeli v recepciji manjši zaplet, saj nam je receptor želel zaračunati še pol dneva za vsako sobo, ker smo jo zapustili ob 17h in ne ob 12.30, ko je uradni check out. Mi smo se seveda dogovorili z drugim receptorjem, da lahko podaljšamo, tisti pa ni obvestil tega, da smo dogovorjeni. Saj na koncu ni bilo težav, ampak to stalno pregovarjanje in razlaganje, ko noben dogovor ne drži zagotovo, počasi načne potrpežljivost.
Žan je receptorja tudi vprašal, če bi nam lahko našel taksi s klimo za pošteno ceno. Ker je rekel nekajkrat, da težko, se mu je Žan zahvalil za sodelovanje.
Pri kosilu je Žan pred restavracijo zapazil odličen taksi, skoraj nov, s klimo in se z voznikom dogovoril, da nas bo zvečer peljal na letališče. Avto je bil res skoraj nov, predvsem pa čist. Neskončno smo si namreč želeli, da bi šli na letališče čisti in ne čisto prašni in prepoteni. Vsi smo si nadeli sveža oblačila in ker je bila pred nami skoraj 24 urna pot do doma, je bila misel na klimo več kot osvežujoča!
Ob povratku v hotel nas je pričakalo neverjetno prijetno presenečenje. No, Žan je bil najbolj vesel. Fant, ki je zjutraj prišel po mobilni telefon (Žan mu ga je na koncu podaril, saj se je tako namenil in ker je začutil, da je fant v redu, se je tako odločil za plemenito dejanje), je Žanu prinesel darilo!
Žan je lepo prosil receptorja (še vedno isti receptor kot prej in isti, ki nam je prvi večer našel odličen podrt taksi, ki to sploh ni bil!), če pokliče številko na listku papirja. Seveda smo imeli številko voznika nobel taksija. Receptor je to res storil in čez slabe pol ure nam receptor namigne, da je taksi prispel, ampak nas čaka na ulici, na drugi strani hotela. Pograbili smo svojo prtljago in šli do ceste. Tam pa presenečenje: ne duha ne sluha o kakšnema taksiju, čez nekaj minut pa pride nekdo in pravi, da je on taksi in kaže na nek oseben avtomobil. Ker smo imeli precej časovne rezerve, smo se vrnili v recepcijo in še enkrat prosili receptorja, da pokliče taksista, saj je očitno prišlo do pomote. Receptor nekam pokliče in spet čakamo in čakamo. Kmalu se pred vhod hotela pripelje nek bel osebni avto in že pakira našo prtljago v prtljažnik. Počasi nam je bilo dovolj igric, zato je Žan želel nazaj listek s telefonsko številko. Receptor je ni in ni našel, potrljenja pa je bilo na naši strani čedalje manj. Pa kako za vraga je lahko izgubil listek s telefonsko številko, če pa v tem vmesnem času ni počel drugega kot opazoval nas!? Končno pa je Žanu prekipelo, ko mu je receptor dal nek listek z neko drugo številko. Zahteval je, da najde pravo številko, ker želimo poklicati sami. Čez dobrih 20 minut pa se pripelje »naš« taksi in pojma nismo imeli kje je lahko receptor potem le našel pravo številko in jo poklical.
Res nas je zdražilo, ko je še kar poskušal uvaliti neke svoje voznike, ko pa najprej niti ni imel kakšne želje niti volje, da bi nam uredil prevoz, potem pa je kar nekaj po svoje naredil. V naše glasno izmenjavo argumentov se je vključil tudi blagajnik, ki je stopil na našo stran (vsaj tako smo razumeli).
Vožnja do letališča je bila res udobna, predvsem dokaj hladna in ne prašna.
Ko smo prispeli do letališča, ki je približno take velikosti kot Brnik v samih svojih začetkih, smo šokirano obstali pred vrati v letališko klimatizirano zgradbo. 2 čuvaja policaja nas namreč nista spustila vanjo, dokler nas ne bodo poklicali!
Pa so šla sveža oblačila! Zunaj namreč tudi ob 21h čez 30 stopinj in v pol ure smo bili že prepoteni. Na letališče smo se 6 ur pred poletom odpravili ravno zato, da bomo počakali lepo pod klimo, napisali blog, uredili fotografije in se v miru usedli na letalo.
Ojoj, potem pa tole!
Kmalu so se nam pridružili še Oskarji in Tea, saj smo imeli isti polet do Casablance. Letalo je bilo polno, vzleteli smo pravočasno in veseli smo bili, da je šlo vse po načrtih.
Let je bil dokaj miren, nekateri so celo malo zaspali (a ne, Andreja?), drugi pa opazovali dogajanje v letalu. Za celo letalo, na katerem je bilo po moji hitri oceni vsaj 200 potnikov, sta bili odprti le 2 stranišči in v temu primernem stanju sta tudi bila. Eden od Avstralcev, ki so sedeli pred nami, je imel prebavne motnje in levo stranišče je čisto okupiral in ne pospravil za seboj. Ko sem vstopila v stranišče, sem se zgrozila in ga takoj zapustila. Bom že počakala do Casablance.
V Casablanci sta nas počakali 2 stopinji pod 0. Letališka zgradba v obnovi in že bolj podobna velikim letališčem. Polno trgovin, Duty free shopov, robe, da se ti zmeša! Cene pa seveda nenavadno visoke. Zapravili smo še zadnje maroške Dirhame in pridno počakali na let do Bologne. Oskar, Milan, Martin in Tea so odleteli dobro uro prej do Milana. Zaradi utrujenosti so moji sopotniki malo zalegli…
Mi smo se odločili napisati še blog do konca, saj smo bili za to opravilo prikrajšani v Bamaku, zato smo se usedli v restavracijo in naročili kavo. Ko sem dobila svoj lonček kave, sem jo nerodno prijela in polila po računalniku. Tako je šlo k vragu naše pisanje… Če slučajno uspejo rešiti vsebino, obljubim, da jo še enkrat objavim!
Ko smo že sedeli na letalu, se nikakor nismo premaknili. Letalo je bilo ponovno napolnjeno do zadnjega kotička, precej manj udobno kot prejšnje, manj prostora med sedeži, moj naslanjač je bil celo polomljen, delujoče pa je bilo samo 1 stranišče! Si kar nisem predstavljala kako je moralo izgledati proti koncu leta. Kar nismo in nismo se premaknili, ko pride stevard do mene in me vpraša, če mu dam boarding pass in če sem Žan Majhenič. Hm, čudno sem pogledala, ko sem rekla, da nisem, je pa tip odšel. Mene še danes matra firbec zakaj je bilo Žanovo ime med 3 imeni na njegovem spisku. Ampak očitno prav nič pomembnega, glede na to, da smo sicer z 1 urno zamudo le vzleteli. Polet ni bil nič posebnega, če izvzamemo, da je bilo na letalu največ Maročanov, ki so imeli med poletom en kup dela z vstajanjem, premikanjem ročne prtljage, da ne govorim o tem, da so posvinjali letalo v nulo! Vse je ležalo po tleh, od plastičnega pribora, do pokrovčkov, s katerimi je bila pokrita hrana pri obroku, umazani prtički, časopis,… Žan je moral celo na WC in je zgrožen prišel nazaj… Za WC je bila ves čas vrsta. Niti med letom niso odprli še enega. Kasneje mi je bilo jasno. Potem bi morali očistiti 2 obupni stranišči, tako so imeli pa samo eno.
V Bologni smo počakali na prtljago, ki je po traku do nas prispela med zadnjimi in se razveselili, ko smo zagledali, da je Samo prišel po nas.
Čeprav smo se še pred odhodom na rally pogovarjali, da od Bologne do Slovenije pa res ni daleč in tistih 400 km bomo pa že zdražali (kaj je to proti 9000 km afriških cest!), se mi zdi, da se nam je pot kar malo vlekla.
Toda polni vtisov smo srečno prispeli domov v večernih urah…
Ni komentarjev:
Objavite komentar