Čeprav nam že manjka nekaj spanca, nismo izkoristili prve priložnosti za nabiranje zaloge. Po zajtrku, ki smo si ga privoščili kar v hotelu, smo se slišali s Pam in dogovorili kje in kdaj se dobimo, da ji predamo ključe in rešilkota. Še zadnjič smo se usedli v naš Kekecmobil, pospravili vse svoje stvari in iz sence opazovali, kako ga je eden od hotelskih uslužbencev za dobre 3€ opral in počistil. Vmes smo se pogovarjali s fantom (za katerega se je kasneje izkazalo, da je star 30 let, kazal jih je pa vsaj 10 manj), ki nam je v polomljeni angleščini in brezhibni francoščini razložil nekaj podatkov o življenju v Maliju. On je imel plače približno 50€, delal pa je v hotelu, ki je v francoski lasti. Opazili smo, da so trgovine in hoteli v glavnem v tuji lasti, kjer delajo sicer domačini, ampak na blagajnah pa izključno predstavniki lastnikov. Očitno domačinom ne zaupajo financ.
Fant nam je še zaupal, da je njegova žena učiteljica in zasluži mesečno okoli 150€. Sicer precej več kot on, ampak resno smo se spraševali kako preživijo. V sosednji zgradbi je bila namreč trgovina in plastenka vode npr. stane 30 centov. Če vsak dan popiješ samo 1 plastenko (njihova voda namreč ni pitna in pri 40 stopinjah in več je 1 plastenka definitivno premalo!) vode, ti od plače ostane samo še 30€. Kje je še hrana in drugi stroški!
Prav prijetno je bilo z njim pokramljati, zato sva mu z Andrejo podarili še zadnjo vrečko drobnarij. Fant se je tako razveselil, da je šel potem z mano do trgovine, kamor sem šla po vodo. Ko sem zagledala navadni jogurt, sem z njim razveselila Andrejo, saj je tovrstne priboljške že pošteno pogrešala. Pa kako na plodna tla je padlo to darilo!
Naš rešilko se je svetil, da je bilo kaj! Kar težkih src po eni strani, po drugi pa polni ponosa smo se usedli še zadnjič na naše sedeže in se zapeljali do hotela Kempinski, ki je bil tudi uradni hotel rallyja Budapest Bamako.
Ko smo se pripeljali tja, je bilo parkirišče res polno avtomobilov, s katerimi smo se vozili in kampirali na naši 15 dnevni dogodivščini. Večina je svoje avtomobile prodajala, cene pa so dosegle približno enake višini kot v Evropi. Naši »oskarji« npr. so svojo toyoto prodali še bolje kot pa so zanjo zapravili doma. Parkirišče je bil en velik avtomobilski sejem.
V predverju hotela smo že videli Pam, ki nas je čakala. Usedli smo se za mizo in ji razložili vse potrebno okrog avtomobila. Žan ji je povedal tudi, da smo dobili dobro ponudbo za odkup rešilca in sicer se je zanj zanimal Yoyo iz Timbuktuja, ki bi rad rešilca dostavil tamkajšnji skupnosti. Mi nismo imeli nobenih težav s tem, da bi ga prodala in z denarjem, ki bi ga zanj dobila, v vasi zgradila kakšno prepotrebno učilnico ali del klinike. Pam o tem ni želela niti razmišljati, poudarila je, da se je resnično razveselila reševalnega vozila, saj ga potrebuje, ker ima vse priključke in posteljo. No, če povemo po pravici, nam je bil njen odgovor všeč, veseli pa smo bili, da smo ji vse razložili. Naš namen je bil dosežen, Pam pa naj se odloči kot želi. Ne dvomimo, da se bo odločila prav.
Navsezadnje se je z Yoyom dogovorila, da reševalno vozilo pelje do Dieme do njene vasi, saj je ona prejela še Toyoto od naših kolegov Angležev, ki jo bo uporabljala sama za obiskovanje oddaljenih vasi.
Več o Pamini dejavnosti si lahko preberete na www.villageventures.info
Po opravljenih formalnostih smo se skupaj odpeljali še čez reko Niger, ki teče skozi Bamako in dostavili nekaj paketov, ki jih je Dalibor namenil svoji varovanki v Maliju. Organizacija Plan Mali se je nahajala blizu, zato smo se vsi skupaj odpeljali tja in pakete predali v tamkajšnji pisarni.
Popoldne je bilo kar prekratko, Pam se je počasi mudilo »domov« v Diemo, zato smo se premaknili proti hotelu in šli v libanonsko restavracijo v bližini našega hotela. Hrana je bila dobra in okusna in neprimerljivo cenejša kot zajtrk v našem hotelu (za omleto in kavo smo odšteli nesramnih 14€!). Malo smo še poklepetali, saj je bil prostor klimatiziran, prvič pa smo lahko bolj pozorno spremljali dogajanje v Egiptu, saj tudi v Bamaku ne morejo brez velikih LCD zaslonov.
Po tuširanju smo se odpravili do hotela, kjer so bili »Oskarji«, saj so nas povabili na hladno pivce.
Teo in Roberta smo žal zamudili, saj sta šla na letališče pričakati sina Aljaža, ki bo Roberta spremljal na poti proti Sloveniji. Malo smo pogrešali Mačka in Čeha, ki se nista prikazala, ampak nas je Milan hitro potolažil z okusnim namazom tune, oliv, kumaric, nekaj začimb in obveznega »maročana« (olivno olje iz Maroka, močnega okusa in vonja, kakršnega doma težko dobiš).
Ker nas jutri čaka pot proti domu, smo se počasi poslovili in odšli spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar