16.dan: Diema – Bamako: 276 km

Ker smo bili spet brez sanitarij in osnovnih higienskih prostorov, smo kar hitro spokali in naložili rešilkota in se odpravili proti Bamaku. Ostale ekipe so začele pospravljati že prej, mi pa smo počakali še Pam, da smo se z njo dogovorili vse potrebno o prenosu rešilca.

Fantom, ki so že navsezgodaj čakali pri ograji in opazovali kolesa, smo razdelili še nekaj darilc, obiskal pa nas je tudi fant od prejšnjega večera, ki se je z mano malo pohecal. Ker ga nisem takoj prepoznala, je samo rekel: »Tomorrow, tomorrow…«.

Na poti proti Bamaku smo še nekajkrat ustavili, tudi zaradi daril, predvsem pa zaradi neverjetno številčnih lukenj na cesti, ki so vožnjo počasi, a vztrajno spreminjale v vratolomno pustolovščino.

Ob cesti, ki je peljala med širnimi savanami, smo skrivoma pogledovali, če bomo le uzrli kakšno od pravih afriških živali. Ampak očitno je civilizacija naredila svoje in pregnala živali stran od cest.

Kar nekaj vasi je še bilo na naši poti, večina njih ni imela elektrike, ustavili pa smo se naključno ob cesti, ko smo opazili mamico z otročkom in ji podarili še nekaj malenkosti, ki smo jih vzeli s sabo prav v ta namen. Takoj, ko smo se kje ustavili, se je od nevemokod vzelo še 10 do 20 otrok, ki so prosili za "kadu".

Bolj, ko smo se bližali glavnemu mestu Malija, Bamaku, kjer je bil cilj rallyja Budapest Bamako, bolj smo bili vznemirjeni, saj smo razmišljali le o tem, da nam je uspelo uresničiti vse, kar smo si zadali, preden smo se odpravili na to 9000 km dolgo pot. Ne samo, da smo našega rešilkota predali v dobre roke, brez kakšnih tehničnih težav smo prispeli do cilja.

Predmestje Bamaka je bilo živo, polno ljudi ob cesti, tudi na cesti, kolesarji, motoristi, pešci in ogromno vrst prevoznih sredstev.

Ko smo zapustili ulico, po kateri je šlo počasi zaradi mnogih branjevk, ki so ob cesti prodajale vse mogoče stvari, nas je presenetil izgled ene izmed glavnih ulic, peljali smo tudi mimo spomenikov, odprl se je pogled na 4 pasovnico. Čisto drugi svet, kot bi zašli v kakšno od evropskih velemest.

Cilj rallyja je bil na velikem trgu, nam je najprej uspelo prispeti z zadnje strani, ampak smo hitro našli tudi uradni cilj, kjer so nas pozdravili otroci, ki so vpili: "Budapest – Bamako!". Žan je vklopil sireno in res veseli smo prisluhnili tudi skupini bobnarjev in plesalk.

Čisto na koncu nam je uspelo, da smo bili na kupu. Od leve: Milan, Martin, Greta, Miha, zgoraj na katrci Matjaž in Oskar, Andreja, Žan, Tea, Robert

Ekipe so počasi prihajale v ciljno areno, takoj pa so vse avtomobile obstopili nakupov željni domačini, ki so bili pripravljeni kupiti vse, kar je bilo možno. Predvsem kupci avtomobilov so bili zelo vztrajni, tudi našega rešilkota so si nekateri zaželeli. Kljub solidni ceni se nismo premislili, saj smo rešilkota vseeno želeli podariti, kakršen je bil naš namen že od samega začetka.

Nekateri so lesene maske in spomnike, nakit, menjali za oblačila, mobilne telefone, kompresorje, rezervne dele za avtomobile, … Žan je imel s seboj tudi 2 odslužena mobilna telefona, ki ju je nameraval podariti, vendar so nekateri fantje tako navalili, da je samo potipal koliko so bili pripravljeni odšteti za njih in bil nemalo presenečen, saj sta dosegla res zavidljivo vrednost. Ker pa ju ni mogel vključiti zaradi verjetno izpraznjene baterije, se je odločil, da bo potencialna kupca obvestil, če bosta delujoča. Malce razočarana sta mu fanta dala telefonski številki. Kljub nedelovanju sta želela mobilca kupiti. Imeli smo občutek, da v Maliju denar ljudje nekako imajo, le kupiti nimajo kaj. Država je očitno preveč zaprta, da bi se vanjo stekale dobrine, kakršne smo vajeni mi.

Zunaj je bilo čez 40 stopinj in voda, ki smo jo še imeli v avtu, jih je imela še nekaj več. Ker zaključna slovesnost nekako ni zadovoljila naših pričakovanj, smo poiskali v bližini mrzlo pijačo in počakali, da se je na trgu vse skupaj malo umirilo.

Preden je padla noč smo se odpravili do hotela, saj nas je zvečer čakala še zabava. Veseli smo bili kopalnice, predvsem tuša in normalnega stranišča po 2 dneh.

Zvečer smo se s taksijem odpravili nazaj do centra mesta. Receptorja smo prosili, če nam pokliče taksi. Nemalo smo bili presenečeni, ko nas je zunaj čakal Golf II., temno modre barve, ki se je komaj še držal skupaj. Žan je nejeverno vprašal, če je to taksi, pa nam je voznik razložil, da on vozi cele noči, vsak dan, seveda, da je taksi! Žan je sedel spredaj in kot vedno poprej, se je želel pripeti z varnostnim pasom. Ko je tipal po zanki, da bi jo vstavil v zatič, sva se z Andrejo že krohotali, saj pasu sploh ni bilo. Da ne govorim, da je bil avto tako podrt, da smo čutili vsako najmanjšo luknjico. Pripeljal nas je pa vseeno na prizorišče, kjer smo ravno še ujeli podelitev nagrad za najbolj dobrodelno ekipo (v Village Ventures so dostavili 700 starih, a obnovljenih koles), najbolj vztrajno ekipo (The last journey – fantom je menda na mrliškem vozu odpadlo marsikaj, pa niso obupali), najbolj osmoljeno ekipo (Trabant je »crknil« že v Genovi) in še druge.

Razglasitev rezultatov tekmovalne kategorije smo tudi mi pospremili z bučnim aplavzom, ko so razglasili, da sta Tea in Robert osvojila odlično 9. mesto med 40 ekipami. Bravo Funck team!

Pijačo in hrano smo si morali kupiti sami, zabavala pa nas je neka reaggee skupina, ki je počasi postajala že dolgočasna, saj je bilo slišati ene in iste ritme in eno samo dretje domačinov, ki so v roke dobili mikrofon, pa je bilo potrebno izkoristiti 5 minut slave. Slovenci smo se usedli skupaj in se dogovorili, da si naredimo svojo zabavo naslednji večer.

Okrog 2h zjutraj smo šli počasi proti hotelu, na cesti kar hitro ujeli taksi in se spet brez varnostnega pasu odpeljali do klimatizirane sobe.