15. dan: Kayes – Diema: 270 km

Groza, kakšna noč!

Še nobena taka!

A povemo?

OK

Ko smo se spravili spat, nismo pričakovali, da bo ravno v našem hotelu največji žur v celem Kayesu. V tem mestu se da namreč kupiti tudi drugačne mesene užitke kot nam je nudila presušena pečena kokoška prejšnji večer. Poleg tega, da Kayes velja za najbolj vroč kraj v Zahodni Afriki, je znan tudi po bordelih v hotelih. Niti na kraj pameti nam ni prišlo, da bi to bilo tudi v tem hotelu, saj ni bil ravno najcenejši. Do pol 1h zjutraj se je slišalo eno samo kričanje, vpitje, topotanje,trkanje, loputanje z vrati, cepetanje, neskončno štorkljanje čevljev, smeh in cvileži. Seveda pa bi bilo nespametno pričakovati, da bi kombinacija mesenega in alkoholnega opoja, ki ga nudi Kayes, lahko zagotovila mirno spanje do jutra.

In res!

Ob pol 4h zjutraj se je začel glasen pogovor, ki je postajal glasnejši in glasnejši, dokler ni prešel v kričanje. Pa se tudi tu ni končalo. Po nekaj treskih se je vnel srdit prepir, topotanje in podobno. Ker se je ves prepir odvijal v francoskem jeziku, je k nočnemu zvočnemu zapisu vsak od nas dodal svojo slikovno interpretacijo.

Andreja: dva pijana gosta se pač prepirata in pretepata.

Žan: domačin, ki ima doma visoko nosečo ženo, je včeraj opazil našega rešilkota pred hotelom, zato je sredi noči, ko so se pri ženi pojavili popadki, prišel prosit pomoč. Trdosrčen receptor ga je zavrnil, vendar se ni dal zlahka odgnati. In tako sta se stepla, saj si je človek vendarle želel, da bi njegova žena srečno rodila. (Žanova verzija je bila poimenovana »roza verzija«)

Greta: Nekdo je iskal svojo ženo, za katero je menil, da je nočno izmeno pokrivala v tem hotelu, naglas jo je klical in ko je nekdo odprl sobo, se je z njim, misleč, da je klient njegove žene, stepel. Jaz sem tokrat imela sobo na drugem koncu, GSMji nam žal zaradi NEroaminga niso delovali, bilo je glasno, imela sem občutek, da bo vsak čas nekdo vdrl v mojo sobo. Ker nisem videla rešitve, sem se pokrila čez glavo in čakala, da vse skupaj mine. Kasneje smo izvedeli, da se je res dogajalo v sobi zraven moje.

Zjutraj smo se na hodniku dobili, čisto previdno šli proti zajtrkovalnici in prvi šok doživeli pred izhodom v recepcijo, ko smo na tleh zagledali kri. Prva misel nam je bila, da žal nismo imeli morastih sanj, ampak se je vse skupaj res dogajalo.

Ustavili smo se pri receptorju in potožili, da nismo mogli spat. Prosili smo za razlago in povedal nam je, da si je eden od »naših prijateljev« (mislil je na nekega udeleženca rallyja) zaželel ženske družbe ponoči. Do spora pa naj bi prišlo, ker se nista sporazumela okoli vrednosti oziroma cene storitve po opravljenem poslu. HA!

Kljub vsemu nam je zajtrk teknil, hitro smo spakirali, poskakali v avto in naprej do Dieme.

Najprej nas je spet presenetila cestninska postaja, plačati smo morali 500 CEF, čez 100m pa zopet presenečenje v obliki lukenj na cesti.

Po naporni vožnji, ko smo v nekaj urah napredovali le slabih 100 km, je Žan zagledal prijetno senco drevesa in ustavil, da smo se malo pretegnili. Počasi so nam približali otroci iz bližnje vasi in podarili smo jim nekaj igrač, oblek in hrane.

V roadbooku je bilo priporočeno, da se ustavimo pred Diemo v kakšni od vasi ob poti, ena je bila označena s koordinato. Ko smo se približevali vasi, smo videli ogromno gručo domačinov in nekaj avtomobilov naših ekip. Tudi mi smo se ustavili, domačini so nas takoj obstopili, Žan je komaj odprl vrata prtljažnika in vzel ven nekaj stvari, da bi jih nesel vaškemu poglavarju. Taka so namreč bila tudi priporočila v roadbooku. Nastalo je sicer nekaj zmede, vendar smo uspeli prepoznati prave ljudi, ki so nam pomagali odnesti nekaj koristnih stvari in igrač do koče poglavarja. Tam pa so že bili zdravniki iz naše medicinske ekipe, ki so pomagali nekaj otrokom.

Na srečo, saj je tako tisti zdravnik lahko raztolmačil komu in kako dajati Supradyn, ki smo ga v tej vasi pustili nekoliko več.

V Diemi smo takoj našli vas Village Ventures, kjer živi tudi tako imenovala Le Femme Anglaise ali English Woman. Nekaj avtomobilov je pred nami že prispelo tja, vendar smo vseeno bili med prvimi in tako imeli dovolj časa, da smo v miru raztovorili vse pakete, ki smo jih namenili prebivalcem Malija. Eno od vaških koč so namenili našim prispevkom, ki smo jih znosili udeleženci. Notranjost rešilkota so tako zapustili vsi 4 računalniki, tiskalnik in njegove kartuše, orodje, sanitetni material, merilci tlaka, mikice, reklamni material, oblačila, dinamo baterije, igrače. Rešilko je bil nad dogajanjem očitno kar navdušen, saj je privzdignil zadek in po dolgem času pokazal kolesa izpod zadnjih blatnikov.

Pam Young živi blizu Dieme, ampak obiskuje tudi vasi celotnega področja. Ko smo ji povedali, da je rešilec namenjen njenemu poslanstvu in tukajšnjim domačinom, je bila vidno ganjena. Peljala nas je do senatorja in guvernerja mesta Dieme in nas jim predstavila.

Ker je prihajalo še precej ekip in vsi so jo iskali, smo se dogovorili, da se pogovorimo kasneje.

Zunaj je bilo vroče za znoret, zato smo poiskali senco in od daleč opazovali dogajanje.

Švic nam je tekel v potokih, voda, ki smo jo imeli v avtu pa je dosegla neverjetno visoke temperature (brez problema bi si skuhali juho!). Izvedeli smo, da je tisti dan v Diemi bilo 44 stopinj. Ja, tudi to je Afrika!

Ravno smo se z ostalimi Slovenci odpravljali proti baru, ko je nasproti prišel Pal, naš kolega iz avta št. 42 (tisti, ki ste redno brali, veste za kaj gre!).

Vsakemu od nas Kekcev je prinesel pivo, kljub temu, da ni bilo ohlajeno kot se za pivo spodobi, nam je zelo prijalo. Je pa res, da je določenih 5% tega piva končalo v zgornjem delu telesa ostalih 95% pa smo s švicom izločili v nekaj minutah. Temu primerno se je tudi dogajanje prešerno razvijalo. V baru smo z Madžari sklenili pakt o nenapadanju, vsak zapeli eno pesem in se krohotali pod slamnato streho. Bar je bil še najbolj podoben tistemu, kar bi človek dobil, če bi na koncu besede dodal črko N.

V tem baru je kmalu zmanjkalo primerno ogretega piva, zato smo se iz slamnatega preselili v plehnati bar(N).

Maček in Čeh sta dala za rundo! 

Znočilo se je, sedenja je bilo kmalu dovolj, zato smo se premaknili nazaj v vas. Pri vseh baterijah, ki smo jih podarili in imeli še na zalogi, smo se vsi Slovenci v temi spotikali proti bivaku. Oskarji so hitro našli rešitev za preostanek večera, Milan je za trenutek odšel, medtem sta jo skupili manjša palma in del ograde za drobnico in že smo imeli kurjavo za taborni ogenj. Kakor hitro je zagorelo, so se okrog nas začeli nabirali Američani iz Discoveryja, ki so ga uspeli zakotaliti že na Atlasu (počila jim je guma, če verjamete!). Nadaljevali so najprej brez prednjega vetrobranskega stekla, nato pa so uspeli nekje zdilati velik kos pleksija, ki sedaj spretno vpet kiti njihov avto in estetsko dopolnjuje ogromen štrik, ki preprečuje haubi, da bi se odprla. Andreja kar ni mogla verjet, da se niti dim še ni uspel izvaliti iz ognja, ko so že počepali okrog našega ognja. Žan je dejal: »Pusti jih reveže!« in jim odstopil 1 podmetač. Kmalu se jih je nabralo še nekaj in Žan jim je odstopil še drugi podmetač. Andreja je namignila, da je sedaj dobrote konec in da je 1 podmetač vendarle lahko pod slovenskimi ritmi. Tudi Greta se je strinjala, Žan tako kaj dosti izbire niti ni imel. (Andreja pravi, da so se nalepili kot muhe na drek).

Ker smo bili na kupu vsi člani slovenskih ekip, je bil seveda pravi čas, da poskusimo tudi Vančev zdravilni zvarek. Andreja ga je ročno izvlekla iz rešilca in podala na pot v prvi krog. Zdravilni učinek je bil hitro opažen. Posebej slabo se je tisti večer očitno počutil Oskar, zato je večkrat posegel po zdravilu, kmalu pa se javil, da ga bo varoval, da ga ne bi kdo ukradel. Pridno je zapiral pokrovček, saj je zvarek nenavadno hitro hlapel (najbrž so bile krive visoke temperature).

 Kar naenkrat je bilo okrog našega ognja še nekaj udeležencev, tudi vaški otroci so nas hodili opazovat. Nekdo je prinesel tudi kruh in kar naenkrat smo imeli še maroško olje in klobaso. Skupilo jih je še nekaj palm, Milan pa je zadovoljno nalagal na ogenj. Ko se je Oskar skoraj že pozdravil, je odšel do svojega avtomobila in se po stari navadi ulegel kar pred njega. Ostali smo še malo poklepetali, ko mi je po 15 minutah le uspelo prepričati vaške otroke, da polnoči je pa res že ura, ko morajo spat. Malo so me hecali, a na koncu le ubogali.

Za opis naslednjega dogajanja obstajajo 3 rahlo različne interpretacije, zato vam posredujemo kar vse:

Greta: Ne, da bi to hotela, sem prepodila tudi Američane. In tako so bili podmetači spet v naši posesti.

Žan: Ob pogledu na Greto so Američani, kot kaže, doumeli, da se tudi njim ne piše kaj dobrega in so se počasi pobrali proti ostankom svojega Discoveryja.

Andreja: Odločen nastop učiteljice Grete, ki je bil v soju ognja strah vzbujajoč, je poslal v posteljo ne samo vaške otroke, ampak tudi Američane, ki so v tihem oddrobencljali v noč.

Ker je Milan v okolici posekal že vse palme in je ogenj počasi začel ugašati, zdravila pa je zmanjkalo, smo se kljub prelepi zvezdnati noči počasi spravili k počitku. Midve z Andrejo sva si izbrali šotor, Žan pa je lahko še enkrat zavzel mesto pacienta na oranžni postelji v rešilkotu.