ORIGINALNA VERZIJA 16. in 17. dan

Ja, res je! Kar ni in ni še konca našega pisanja. V petek sem prevzela računalniček in takoj našla neshranjeni dokument, ki smo ga skupaj napisali na letališču v Casablanci, preden je moja kava želela pogledati pod tipkovnico.

Pa da ne boste mislili, da je tole zadnja objava. Ne, ne, v naslednjem tednu bomo oblikovali stroškovnik in ga objavili za vse, ki se boste rallyja udeležili naslednje leto.

Pa tudi to še ne bo čisto konec... povabili vas bomo še na predstavitev, ki bo v domžalski knjižnici. Datuma še nimamo, čakamo, da se domov vrnejo Robert iz Funck teama in Maček in Čeh iz katrce. Brez njihove družbe bi težko avtentično predstavili vsa dogajanja.

16. dan: Diema – Bamako: 350 km

Neverjetno, kako se lahko ponoči shladi tudi v drugače najbolj vročih krajih. Z Andrejo sva se prebudili v hladno in vlažno jutro. Nekateri so počasi že odhajali proti cilju, čeprav je bila še trdna tema. Drugi smo razmišljali, da bi vstali, dokler nas tema lahko varuje pred radovednimi pogledi na opravljanje jutranje potrebe. Bili smo namreč spet nastanjeni v bivaku, brez sanitarij.

Po zajtrku in kavici, ki sta jo prijazno skuhala in postregla Maček in Čeh, smo iz rešilkota znesli še preostale stvari, ki smo jih pustili v Village Ventures. Pam nas je poiskala in izmenjali smo si potrebne podatke, da se srečamo v Bamaku in predamo avto.

Nabrali smo še za 2000 šišk (3,4€) zelo dobrega, domačega krušnega peciva in ga odpeljali s seboj proti Bamaku. Žan je vnaprej opozoril, da se bomo danes vozili brez klime, če bo tako zelo vroč dan, kot je bil včeraj, ko so menda namerili 44 stopinj. Rekel je še, da če se bo avto začel pregrevati, bo prižgal tudi gretje. Ni bilo povsem jasno ali se šali ali misli resno (če se morda kdo ob prebiranju teh vrstic sprašuje ali se je Žan s tem šalil ali mislil resno, sva midve dobro vedeli, da v njegovih besedah ni kančka šale).

Res se je prijetno hladno jutro kaj kmalu prelevilo v peklensko vroč dan. Sicer vožnja ni bila preveč pretresljiva, na cestninski postaji, na katero smo spet naleteli, smo namreč plačali uporabnino dobre avtoceste. Tokrat je to celo držalo. Pred cestninsko postajo nas je pričakala krajša kolona nekaj avtomobilov, ki se ni nikamor premaknila. Žan je bil malce nervozen, skoraj pa je popenil, ko je še Metka prilila z vprašanjem, če preklopi na način za pešce. Ko smo končno prišli na vrsto, smo tudi mi povzročili krajši zastoj, saj smo hoteli plačati z najmanjšim bankovcem, ki smo ga imeli (za 5000 CEF – cestnina pa je znašala 500 CEF). Po krajšem modrovanju kje naj najde drobiž, nam je cestninski delavec odvzel že prinešeni cestninski listek in vrnil bankovec in pomahnil, naj nadaljujemo pot brez cestnine. Prav dosti se nismo sekirali in se odpeljali naprej.

Kljub vročini in pomanjkanju tekočine, nas je še od včeraj tiščalo na WC, zato je Žan zapeljal s ceste v najbližjo senco, kjer sva z Andrejo  v miru opravili vse potrebno. Hitro smo nadaljevali z vožnjo, da bi čim prej prispeli do cilja. Na poti smo razdelili še nekaj preostalih malenkosti.

Ob vožnji na nekem klancu navzdol se je Žan vendarle odločil omiliti peklensko vročino v avtu s klimo, a kakor hitro se je cesta zravnala, je bilo te zgodbe konec. Temperatura v motorju je namreč krenila proti rdečemu polju, zato je bilo klime za ta dan konec. Malo pred ciljem smo že peljali čez predmestje Bamaka, kjer se je pokazala čisto drugačna slika velemesta. Bencinske črpalke so imele poleg stebrov za točenje goriva tudi restavracije in to zidane, na kar smo prvič naleteli.

Metka nas je uspešno pripeljala do zadnje koordinate Velike afriške dirke, ampak Kekci kot kekci smo bili tako hitri, da smo uleteli v ciljno areno kar po nekem servisnem dovozu, zato smo morali vzvratno prepeljati ciljno črto, da smo izpolnili predpisano obličnost prihoda v cilj. 

Seveda smo skozi ciljno črto zapeljali z lučkami in sireno. Rešilkota smo parkirali in takoj, še preden smo izstopili, so nas obkrožili potencialni kupci. Navada namreč je, da domačini poskušajo odkupiti avtomobile, ki jih udeleženci na poti uporabljajo. Pa ne samo to! Odkupovali so vse od opreme, kar je kdo želel prodati – rezervne gume, obleke, šotore, kompresorje, armaflekse, mobilne telefone.

Organizacija JCI je organizirala neko zaključno slavje, ki se je že dogajala bolj v obliki privat žurke nekaj domačinov, medtem, ko je večina ekip šele prihajala v cilj. Vročina nikakor ni popustila, mrzlega piva je kmalu zmanjkalo, zato so se udeleženci počasi raztepli po hotelih.

Ob prihodu v cilj so nam v roke porinili tudi listek, kjer je pisalo kje bo zaključna slovesnost z razglasitvijo rezultatov v racing kategoriji. Ko se je Žan malo naveličal ukvarjati z morebitnimi kupci avtomobila in svojih mobilnih telefonov, smo se odpravili proti hotelu Tamana. Do tedaj sem bila že dodobra vznejevoljena, saj je bila vročina okrog 40 stopinj vredna že 50 stopinj, temperatura pitne vode v naših plastenkah pa se je približevala vrelišču.

Žan je skoraj v prvo ubodel pravo smer hotela in ni trajalo predolgo, da smo ga našli. Pred tem je imel še krajši pogovor s policistom, ki ni bil preveč navdušen nad Žanovo idejo, da bi kar čez okno vprašal mimoidočega kje je hotel. Le malo je zaleglo, da je Žan dopovedoval, da je stal zaradi rdeče luči ne pa zaradi tega, da bi vprašal kje je hotel. Nekako sta se sporazumela, da Žan ne bo več spraševal kje je hotel in odšli smo vsak svojo pot. Ciljni hotel je imel vse sobe zasedene, receptor nas je napotil v njihovo depandanso, ki pa je bila še dlje od centra, zato smo se odločili, da se napotimo nazaj proti centru in ustavimo pri prvem hotelu, ki bo izgledal vsaj za silo.

Ker se je že znočilo, smo se hitro stuširali, oblekli in se s taksijem, ki nam ga je poklical receptor za 3000 Cef. Samo režali smo se, ko nas je iskat prišel moder, podrt, zbit, obuškan Golf II s hecnim šoferjem. Žan, ki je sedel spredaj, je želel uporabiti varnostni pas, vendar ga enostavno ni bilo, ni obstajal. Tudi sicer je ta gesta sprožila nemalo začudenja pri našem vozniku, za katerega se je izkazalo, da ima prijateljske vezi z našim receptorjem.

Zaključna zabava se je odvijala na vrtu nasproti hotela Kempinski, kjer so imeli sobe nekateri udeleženci, ki jim je prestiž na prvem mestu (dvoposteljna soba 170€ - brez zajtrka, za katerega je bilo treba doplačati skromnih 14€). Na vhodu sta nas dva varnostnika spustila na vrt le, ko smo pokazali ovratnico s kartico. Izgledalo je, da bomo res samo mi, udeleženci tam, kasneje se je izkazalo, da je lahko vstopil vsak, tudi nekaj domačinov, ki so potem delali kraval.

Razglasitev sama ni bil nič posebnega, Andrew je povedal nekaj besed in podelili so pokale in ostale plakete. Ogoljufani smo bili vsaj za 2 pokala, ki so ju očitno spretno prigoljufali drugi, a se za to nismo kaj dosti sekirali J.

Zabava se nikakor ni razživela kot bi se lahko, smo se pa Slovenci zabavali za svojo mizo. Tudi šank je delal zelo po afriško, pivo je bilo toplo. Stranišče je bilo na voljo v standardni afriški obliki. Ko smo postali lačni, smo pričakovali kakšen prigrizek, vendar smo morali nabodala plačati in niso bili poceni. Okrog 2h zjutraj smo se Kekci in Oskarji naveličali glasne ponavljajoče se glasbe in se odpravili v hotel. Maček, ki se je na zabavi pojavil izredno urejen, v srajci, je očaral eno od sodnic. Če se bo prihodnje leto odločil nastopiti v tekmovalni kategoriji, se mu najbrž obeta kakšna bonus točka. Pri nas je danes spet pridobil, saj je dal za rundo! Ker se je Greta nonstop pogovarjala z Gisletom, sta Andreja in Žan kar sama odšla po protokolarnih zadevah in se ekipi št.42 s Heinekeni še enkrat zahvalila za nesebično reševanje iz peščene pasti pri Bou Lanoarju (jaz pa tega sploh nisem opazila!)

17. dan: Bamako

Kljub temu, da imamo nekaj neprespanih noči za seboj, smo očitno že tako natrenirani, da smo tudi danes, ko bi lahko neomejeno poležavali, ob 8h že odhiteli na zajtrk.

Tokrat smo jedli kar v restavraciji v hotelu, saj okolice še nismo poznali, ampak nam je bilo kmalu žal. Omlete so bile sicer okusne, ampak za tak denar bi morale biti posute z zlatom.

Iz rešilkota smo odnesli svoje stvari, notri so ostale škatle za Daliborjevo varovanko. Hotelski uslužbenec, ki skrbi za avtomobile lastnikov hotela, se je ponudil, da očisti tudi rešilkota. Molče smo opazovali, ko je spiral prah z našega lepotca, od katerega se počasi poslavljamo in ki nas je pripeljal v samo srce mame Afrike. Zanimivo je bilo opazovati tudi, kako je visokorasli Afričan stopil na prste in z gobo dosegel do sredine strehe rešilkota, od koder je prej Žan s precej visoko pručko odstranil anteno CB postaje.

Žan je poklical Pam in dogovorila sta se, da se dobimo v Kempinskem ob 13h. Odpeljali smo se na poslednjo vožnjo z rešilkotom in hecno je bilo, ko je vse odmevalo po praznem vozilu.

Nikakor ne uspemo s pravimi besedami opisati kako poteka promet v afriških mestih. Vsekakor pa je to nepozabno doživetje. Ključnega pomena je izdatna uporaba troblje.

Na parkirišču pred Kempinskim je bilo parkiranih veliko avtomobilov naših kolegov, ki so jih skušali čim bolje prodati kupcem, ki jih je kar mrgolelo kljub ponovno neznosni vročini. Tudi Oskarji so se še mučili s prodajo svoje Toyote. Mi pa smo se znašli in se s Pam srečali v preddverju hotela, kjer je klimatska naprava dobro delovala. Na vstopu je Žanu zaprl pot najvztrajnejši kupec od včeraj – Yaya – vprašal ga je, če je čisto pozabil nanj. Človek je namreč napletel zgodbo o tem, da kupuje rešilec za Timbuktu. Žan mu je razložil, da se bomo ravno srečali z žensko, kateri smo rešilca obljubili, da pa je od nje odvisno, če ga bo slučajno pripravljena odstopiti, glede na to, da je dobila podarjeno še eno terensko vozilo. Medtem je prišla tudi Pam in Žan je povedal kaj tisti človek hoče od njega in jo vprašal, če lahko kaj preveri, koliko je sploh kaj resnice v njegovih besedah. Izkazalo se je, da je je bilo kar precej, vendar pa mu je Pam povedala tudi, da se rešilcu ne more odpovedati, ker ga Diema krvavo potrebuje in jim bo res prišel prav. Kot nam je razložila Pam, je neki lokalni poslovnež, ki mu je Yaya pomagal, res iskal reševalno vozilo za Timbuktu, ki bi ga želel podariti, ker imajo tam le enega toyotinega terenca, ki služi kot rešilec. Pam jima je obljubila, da jima bo poskušala pomagati in posredovati za še kakšno reševalno vozilo.

Še enkrat pa je povedala, da se rešilcu ne bo odpovedala, ker jim kot tak, z bolniško posteljo, zelo ustreza. Na parkirišču so bili tudi Gisleti, vendar so bili polno zaposleni s prodajo svojega Subaruja in niso opazili Žana, ki je takrat prišel odparkirat enega od udeležencev (kasneje sta doživela celo afriško prometno nesrečo zaradi napačnega prehitevanja enega od domačih motoristov po levi strani). Rešilko in Pamina LandCruiserca sta namreč zaradi pomanjkanja prostora na parkirišču stala pred avtomobili drugih udeležencev. Ko sta se sprostili 2 parkirni mesti, je Žan premaknil najprej rešilkota, nato pa je skočil še v Pamino LandCruiserco in z grozo ugotovil, da je bilo vozilo očitno oropano. Z voznikovega mesta so namreč ukradli volan!

No ja, po začetnem presenečenju je volan vendarle našel na napačni (desni) strani vozila.

S Pam in Yayem smo se odpeljali proti pisarni organizacije Plan Mali, kamor smo dostavili pakete šolskih potrebščin za Daliborjevo varovanko.

Ker sta Yaya in njegov šef ostala brez rešilca, Pam pa brez spremljevalca za povratek v Diemo, je Pam najela Yayo za vožnjo rešilca nazaj v Diemo, sama pa je peljala LandCruiser – ico, ki jo je ravno tako dobila podarjeno za svoj projekt.

Pri Kempinskem smo se dokončno poslovili od našega dobrega sopotnika rešilkota. Naj jim služi še dolgo!

S taksijem smo se želeli odpeljati nazaj proti našemu hotelu, zato smo se usedli v prvi taxi pri roki. Bil je Mercedez 190d, za katerega je Žan ocenil, da je umrl vsaj že 5 do 6 krat, pa je bila vsakič reanimacija uspešna. Resnici na ljubo je tudi izgledal bolj »frankenštajnovsko«. Žan je sedel poleg šoferja, z Andrejo pa sva sedli zadaj in padli v brezno. Pod blagom zadnje klopi ni bilo ne pene ne fedrov, zato sva padli na dno vozila, z ritmi v višini praga vozila. Vprašujoče sva pogledali navzgor proti Žanu, ki se je v tistem hipu odloči, da se bo privezal (spet!). Ko je sunkovito izvlekel  varnostni pas, se je pokadilo in najin pogled je ostal zamegljen zaradi kupa prahu, ki se je otresel s pasu. Kljub večkratnim poskusom zagona motorja je Mečka ostala nema, v vozilu pa 60 stopinj, zato smo zapustili šoferja, njegove prijatelje in Mečko, da so še naprej poskušali najti skupni jezik.

Po obilnem in zelo okusnem kosilu v bližnji libanonski restavraciji smo delali pokoro (beri pisali blog za pretekle manjkajoče dni) in se nato odpravili na srečanje z Oskarji v njihov hotel. Tea in Robert (včeraj sta imela podobno manjšo prometno nesrečo kot že prej omenjeni. Tudi onadva sta nespametno mislila, da lahko na križišču kar zapelješ levo, če ti nasproti ne prihaja nihče, zato sta v kolo svojega Pajerota hitro dobila nadobudnega mopedista, ki ju je prehiteval po levi) sta že odšla, saj sta šla na letališče po svojega sina.

Malo smo poklepetali, obujali spomine na skupne dogodke preteklega rallyja Budapest Bamako 2011 v senci mogočnega fikusa in družbi komarjev. Milan je vmes pripravil še odličen ribji namaz.