14.dan: Tambacounda – Kayes: 240km

Ha!

Ko bi vi videli nas Kekce danes!

Pa pojdimo po vrsti.

Žan in Andreja sta me danes neverjetno zgodaj presenetila, saj sta bila na zajtrku že pred mano. Pismo, še dobro, da se izteka naše potepanje, drugače bi me še prehitela.

Za zajtrk smo dobili tudi omlete, Andreja pa je lahko uživala ob maslu. Naša včerajšnja gostiteljica je v službo prišla ravno, ko smo odhajali in malo sva poklepetali. Dela cel dan, od jutra do večera, ampak ta hotel je last njenega očeta in brata, zato to verjetno ni tako težko.

So imeli pa včeraj menda zasedene vse kapacitete in so naše kolege z rallyja odganjali, zjutraj pa razen nas ni bilo nobenega drugega avtomobila na parkirišču  niti gosta na zajtrku.

Še pred 8. smo krenili na pot proti Senegalsko Malijski meji. Želeli smo priti tja čim prej, pred ostalimi ekipami, da nam ne bi spet sledilo celodnevno čakanje po raznih kučicah. Srečali nismo nikogar, ampak do meje nismo bili prepričani ali smo prvi ali zadnji. Cesta je bila ubitačna, zadnjih 40 km smo se vozili v bistvu po jamah, kraterjih, ogromnih luknjah in Žan je moral biti zelo previden, da ne bi zadel v kakšno od njih.

Najprej smo naleteli na kolono tovornjakov, ki so v dveh vrstah čakali. Seveda smo zmanevrirali mimo njih, saj so bili šoferji tako prijazni, da so nam pokazali, naj peljemo mimo. Prišlo smo do neke vrvi čez cesto in fant, ki je upravljal z vrvjo, je na vsak način hotel, da Žan zapelje z vrhnje ceste na spodnjo pot. Zaradi strmine nasipa, na katerem smo se nahajali, to ni bilo mogoče, zato smo dečka komaj prepričali, da nas je spustil mimo. Blizu te vrvi se je sicer nahajal nek znak z napisom »stop, policija«, ampak nihče ni nič pomahal, niti nakazal, zato smo se peljali mimo, saj je bila gesta, naj to naredimo, edina, ki smo je bili deležni. Kar naenkrat smo se peljali čez most čez reko Senegal in kar naenkrat je pisalo »MALI«. 

Malo čudno smo gledali, ampak spet so nam šoferji, ki so stali v neskončnih vrstah, mahali, naj odpeljemo naprej. Vmes smo se zataknili v srednji vrsti in z Andrejo sva šli z dokumenti do »buero de douane«. Tam sva že srečali nekaj ekip, ki so menda na dokumente čakali že od včeraj zvečer. Noro! Menda so jim mejo zaprli, pobrali dokumente in reveži so spali kar v avtomobilih. Tudi midve sva malo povprašali nervozne uradnike (pa so jim naši povedali, da prihaja 188 avtomobilov, 400 ljudi in da naj pohitijo, pa so jim samo rekli, da bodo dokumenti pripravljeni pojutrišnjem), ampak odgovor se je glasil samo: »Wait!«

Vmes je Žan uspel rešilkota prestaviti kakšnih 300 m med kamioni čisto do kučice in se postaviti v vrsto. Z Andrejo sva počakali ob avtu in v kakšne dobre pol ure se pojavi Žan z urejenimi dokumenti. Nihče si ni upal naglas izreči, da je šlo hitro. Čudno se nam je zdelo, da nikjer nismo prejeli niti izstopnega žiga za Senegal niti vstopnega za Mali. 

Niti na misel nam ni prišlo, da bi se šli nazaj drenjati na cesto med tovornjake, zato smo se odpeljali po afriško okrog carinske zgradbe in nekaj minut zares prašnega off roada kasneje smo se znašli kakšnih 300m naprej od policijske rampe. Tam smo ustavili, ker smo za vsak slučaj vendarle želeli dobiti žig o legalnem vstopu v Mali, da kasneje na letališču ob odhodu ne bi imeli kakšnih problemov. Medtem je pristopil vojak in rahlo razburjeno nekaj krilil, ko smo mu nakazali, da imamo namen oditi še do policijske rampe, je pomirjen odšel naprej na lov za še eno ekipo, ki je ubrala isto pot, a si niso tako srčno kot mi želeli malijskega vstopnega žiga. Andreja je skočila do kučice z našimi potnimi listi. Res je dobila vstopni žig in mali zeleni kartonček, ki ga je bilo potrebno dati tipu pri rampi, da jo je dvignil. Andreja je pristopila k tipu z napačne strani, mu izročila kartonček, pokazala, da je naš rešilko parkiran že čez mejo in možak se je odločil, da je situacija prekomplicirana, da bi jo razumel, zato je v tihem vrgel kartonček v za to nastavljeno škatlo. Najbrž se je odločil, da se ne bo preveč brigal za nenavadno situacijo, verjetno upajoč, da se tudi situacija ne bo preveč brigala zanj. Neverjetno, samo dobro uro smo porabili.

Srečali smo še Miha in Matjaža, ki sta imela na katrci težave s sklopko (pri popravilu so jima pomagali pa Gisleti, kdo pa drug. Je rekel Matjaž, da fantje sigurno vsak večer trenirajo popravljanje avtomobila in menjavanje gum!).

Mi smo kar oddrveli naprej. Žig smo dobili, papirje za avto tudi, kaj bi še čakali!

Takoj za mejo pa presenečenje: cestninska postaja! Vau, smo si rekli, pa pravijo, da so ceste slabe v Maliju. Ni bil kilometer naprej, ko smo že naleteli na večjo luknjo čez vsaj tretjino cestišča. Vse skupaj se je ponavljalo do Kayesa, kjer je naš današnji cilj. Našli smo hotel Logo, ki ga je priporočil stric Lonely, ampak žal niso imeli prostih sob. Pa nam možak v tem hotelu ni znal v angleščini razložiti kako do drugega hotela, pa se je kar usedel na svoj motor in vozil pred nami. In presenečenje dneva: za to ni zahteval nikakršnega plačila! V hotelu smo ostali, saj so sobe prostorne, ampak kljub temu, da je hotel star 3 leta, zelo osnovne, že malo zanemarjene.

V restavraciji smo popili celo pivo in to »made in Mali«! Če so v Senegalu bile težave za priti do piva (včeraj sta ga Maček in Čeh menda iskala 15 minut, pa je bilo vse zaprto oziroma ga niso imeli – naj povem, da sta Gorenjca, zato izgovor še ni čisto potrjen), niso pa muezini klicali k molitvi, je v Maliju ravno obratno. Spet slišimo muezine, pivo pa v vsaki restavraciji ali baru.

Pojedli smo tipično malijsko jed: riž z zelenjavno omako ( Žan pravi, da so sigurno pogreli Uncle Ben's lonček) in piščanca, ki je bil še najbolj podoben manjšemu golobu.

Hoteli smo se povezati z internetom in telefoni, pa smo odprtih ust lahko samo opazovali najdena omrežja. Očitno Mobitel nima sklenjenega roaminga z nobenim operaterjem v Maliju. Še dobro, da imamo Thurayo, da smo se preko satelitov javili domov.

Ker je v bližini našega hotela še en hotel s 4 zvezdicami, smo šli pogledat še tja. Res je bil lepši kot naš, ampak 4 zvezdice so bolj afriške. So pa tam pričakovali 100 ljudi na večerji in sicer predstavnike JCIja, ki smo jih srečali tudi v našem hotelu. Nek model nam je povedal, da so pripravili neko veliko ceremonijo na stadionu za nas udeležence, ampak žal organizatorji niso v roadbook vpisali pravih koordinat, zato so nas lovili po celem mestu. No, nič hudega, menda bodo oni organizirali tudi zaključno slovesnost ob prihodu v cilj v Bamaku. Se že veselimo, da vidimo kako potekajo take afriške ceremonije.