Zakaj Kekci?

V časovni stiski, ko je bila ekipa že prijavljena, pa se je bilo potrebno odločiti na hitrico, kako naj se imenujemo, me je prešinilo: »Ej, a nismo kekci, da še vedno ne moremo niti imena izbrat?« 

In tako smo postali Kekci. 

Kaj ni zanimivo, da je ime širokosrčne in neustrašne osebe, ki se zna postaviti zase in mu ni odveč postaviti se za druge v slovenskem okolju dobilo negativen prizvok? In da so ljudje svoje otroke z lahkoto poimenovali Rožle, ki je bil res kekec, Kekec pa ni ime nikomur? 

Če bo kdaj ustanovljena zveza za zaščito lika, dela in imena Kekca, se mu zagotovo pridružim! 

Zakaj pravzaprav gremo?

Človek bi si želel, da bi v odgovor na to vprašanje naklepal kakšne velike in bleščeče ideje, okovane s frazami kot so: "Pomagali bomo ubogim ljudem, ki nimajo takšne sreče kot mi" ali pa "človek mora nesebično deliti in pomagati" in v tej smeri dalje. 

Pri tem bi si želel napraviti izraz globokega razmišljanja/bolečine/širokogrudnosti, tako, za boljši dramatični učinek. Pa žal ta resnica ni iz tako bleščeče poliranega jekla. Z Gretinimi besedami: gremo zato, ker je bila to najbolj huda stvar, kar smo jih videli v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so na Pariz - Dakar šli neprofesionalci celo s katrami, dijanami ter hrošči in nekateri celo prišli do cilja. Kdo si tega ne bi želel?! (OK, če si bi na tem mestu kdo drznil dvigniti roko, bi ga mi trije obkladali z grdimi besedami in grimasami, dokler ne bi priznal, da se je zmotil in opravičil:-)) Potem se je Pariz - Dakar iz dosegljive privlačne avanture sprevrgel v stratosferično bitko transformerjev. Sam sem svoje malo razodetje doživel, ko sem na Discoveryju in internetu razvozlal, da še ni vse zamujeno.

Žan